arhiv dejavnosti

Zlato zrno 2015 – nagovor ob podelitvi nagrade

Nagovor pred razglasitvijo Zlatega zrna 2015
Narodni dom v Trstu, 22. junija 2015

Preden podelimo častne listine in slovesno imenujemo mladega ustvarjalca, ki je postal šesto Zlato zrno, bom še sam izustil nekaj besed. Ne bodo pridigarske – ne do mladih umetnikov ne do javnosti. Rad bi le dal duška svojim dvojnim čustvom.
Na eni strani se v meni preliva zadoščenje, ker videvam izza nas, ki smo se predali umetniškemu početju pred toliko leti, kako se zapolnjujejo vrste čistokrvnih sanjačev in visoko ambicioznih graditeljev duhovnih gradov. Vaše nove stvaritve in poustvaritve, vaši drzni prestopki v postopkih ustvarjanja ne kažejo samo na vaš domet. Osmišljajo tudi tradicijo, osmišljajo in izzivajo generacije, ki smo pred vami zagrizli v vsakdanjo povprečje in rinili po brezpotjih proti presežnemu. – Vse bolj smo ovešeni z leti, s kako zdravstveno tegobo, in večkrat smo tudi v dvomih o smislu in o aktualnosti zdajšnjih lastnih umetniških dejanj. Pogled na vaše delo, na kipečo energijo, vašo predanost, vztrajnost, pogum in strast poganja tudi nam kri po žilah. Vi sami ste nam življenjska nagrada, saj nas navdajate z zavestjo, da predstavljajo naša pisava, naša glasba, naše likovne, odrske in še katere stvaritve humus, iz katerega rase znova – nova slovenska prepoznavnost in da ste živa snov, ki obnavlja kohezivne silnice v naši skupnosti: v skupnosti, ki ni več na prostor, na ozemlje vezan skupek ljudi, ampak jata ptic na oblakih skupnega jezika, kulture, sočutja in odgovorne zavzetosti za prihodnost.
Tak vzneseni glas roga se mi oglaša ta čas v srcu (uglašen tudi na Jasno Komar!).
Kot mi po drugi strani para ušesa alarmni pisk, ko videvam, kako je v našem okolju veliko neprijaznega, sklerotiziranega, celo strupenega do vseh, ki imajo krila, pogled, ki so nosilci sprememb in soočenja z velikim svetom in usodnimi vprašanji našega časa. Ne mislim le na pomanjkanje ključne infrastukture, čeprav ta siromaščina bode v oči – n.pr. že to, da po dveh letih v mojem mestu še ni mogoče kupovati slovenskih knjig, likovnih stvaritev, glasbenih izdaj! V mislih imam še hujšo nemarnost: prepuščenost umetniške sfere zasebni, družinski pobudi in skrbi. Si bomo v gumbnico slovenske siromakove suknje vtikali šport, folkloristične dneve, kulinariko? Morda šope neživljenjskih diplom in masterjev – te plastične kreditne kartice za kratek čas in za virtualno človeškost!? Čemu krovne inštitucije, ti pokrovi, če jih ne skrbi, ali se v loncu kaj hranilnega in reprezentativnega skuha?
Bojim se še neumornega ideološkega deljenja, zavajanja in kupovanja duš, tudi umetniških duš, tako v malem kot v velikem merilu. Kar postaja od razbitem zrcalu evropske ideje vse bolj očitno in kar pelje svet v že znani vrtinčasti zli tok, kot smo ga doživljali v XX. stoletju.
In bojim se, da mreženje v umetniški sferi prispeva predvsem h kupovanju, medijskemu dušenju ali sprevračanju ustvarjalcev v blagovno znamko in prodajno blago. Kot da smo zamorčki v davnih časih: brez možnosti in pravice do upora in do svobode. Še najmanj pa do zatišnega miru, ki je kot kruh potreben za zbranost in samosvojo ustvarjalnost: ne pa trinoštvo profita, konkurenčnosti in vajeti finančniških kočijažev.

Dovolj soli. Hvala, dragi mladi – kolegice in popotni tovariši! – za vaše iskrivo in iskreno.

Marko Kravos, pesnik
podpredsednik Tončičevega sklada

Zlato zrno 2013



Razglasitev nagrajenca in podelitev nagrad
Narodni dom v Trstu, 19. junija 2013

O nominacijah za nagrado Zlato zrno 2013
Zlato zrno, nagrada za mlade slovenske ustvarjalce iz Dežele Furlanije Julijske krajine, ki jo letos že petič podeljuje Sklad Sergij Tončič v Trstu, je bila tudi letos na dosegu štirih nominiranih. To so: glasbenica in hormistka Jasna Komar, igralec Jure Kopušar, igralka Lara Komar in filmski avtor Martin Turk. Tako se je odločila žirija, ki jo sestavljajo Aleš Doktorič, Poljanka Dolhar, Katja Kralj,  Marjan Kravos in Marko Kravos. V utemeljitvah je izpostavljeno, kako so nove ustvarjalne osebnosti v zadnjih dveh letih oživljale kulturni utrip našega prostora in ga obenem izzivale s preseganjem kalupov in ljubiteljske samozadostnosti v umetnosti. Na slovesnosti v Narodnem domu v Trstu je bila razglašena dobitnica letošnje nagrade Zlato zrno, ki prejme umetniško oblikovano kocko – znak igre na srečo in tveganja – in denarni znesek. Prav tako so bili tudi nominiranci deležni listine s priznanjem in denarno spodbudo za svoj opazni ustvarjalni dosežek. Prireditev je s svojim nastopom obogatil zbor Bodeča neža, ki ga vodi Mateja Černic, dobitnica Zlatega zrna 2011, predsednik Tončičevega sklada Marko Kravos pa je kot običajno v svojem nagovoru razgrnil razmislek o ustvarjalnem okolju, pogojih za delo in uveljavitev novih generacij slovenskih ustvarjalcev pri nas. V Narodnem domu v Trstu se je odvijal v sredo, 19. junija ob 17.30, praznično “kresni” trenutek, ko se je izkazala pozornost občinstva in medijev do izrazitih prebojnih dosežkov na domači in mednarodni sceni naših mladih entuziastov v obdobju zadnjih dveh let – ter priložnost, da je topel domač aplavz spodbudil letošnje nominirance in nagrajenca Zlatega zrna 2013.


Poročilo žirije za Zlato zrno 2013
(Marko Kravos)

Naj omenim, da so letošnje nagrade podeljene po dvoletnem presledku, saj se Zlato zrno po sklepu Tončičevega sklada odslej podeljuje z dvoletno frekvenco.
Na letošnji razpis, ki se je zaključil 30. aprila letos, je prispelo 12 predlogov. Poslale so jih kulturne inštitucije in posamezniki. 11 predlogov je ustrezalo pogojem razpisa.
Žirija je odločala na osnovi prispelega gradiva, ki je izčrpno predstavljalo opuse in prizanja, ki so jih posamezni ustvarjalke-ci dosegali v zadnjih dveh letih. Prav tako je skrbno upoštevala odmeve strokovne kritike in priporočila, ki so bila le-tem priložena.
Osnovni kriteriji ocenjevanja so bili, poleg okvirnih določil razpisa glede starosti kandidata ter glede narodnostne in deželne opredeljenosti, vrhunska ustvarjalna izvirnost, uveljavljanje novih umetniško interpretacijskih pristopov, prepričljiva in skladna realizacija zastavljenih kreativnih ciljev ob posamezni stvaritvi. Žirija se je zavedala, da je marskdaj uspešnost umetniške dejavnost odvisna od pogojev dela, predvsem profesionalnih kulturnih ustanov in sodelavcev, ki omogočajo času ustrezne rezultate. Ni pa hotela odstopiti od zavračanja amaterizma in obrtne uspešnosti, ki navadno streže tržnemu učinku in/ ali popularnosti v posameznih okoljih in dejavnostih.
Kljub zahtevnim kriterijem je žirija zaznala, da ne manjka mladih ustvarjalcev iz naše dežele, ki se suvereno prebijajo v ospredje umetniške ustvarjalnosti Italije in Slovenije, prav tako pa prispevajo opazen umetniški naboj tudi v evropski prostor. Kljubujejo krizi – in morda tudi nakazujejo, da sami sodelujejo pri evropskih integracijah in preseganju vzrokov vsestranske krize evropske skupnosti.
Žal pa je zaznati težji preboj mladih v okviru leposlovja, kjer je uporaba slovenskega jezika očitno prehud izziv za moderno globalistično družbo, usmerjeno bolj k ustvarjanju homogeniziranega človeka kot k ohranjanju identitet in kulturnih izročil.
O izboru nominirancev in glavnega nagrajenca je žirija odločala ne s soglasjem, pač pa s plodnim usklajevanjem posameznih ocen – pač glede na strokovno domeno posameznega člana žirije. In izbrala je štiri nominirance, ki jih je potrdil nato Upravni odbor Tončičevega sklada.
Naj jih po abecednem redu sedaj navedem: igralka Lara Komar, glasbenica in hornistka Jasna Komar, igralec Jure Kopušar in filmski avtor Martin Turk.


Zlato zrno 2013 prejme glasbenica in hornistka Jasna Komar.

Z diplomami in denarnimi spodbudami so odlikovani: Lara Komar, Jure Kopušar in Martin Turk.


Nominiranci
Nominiranci prejmejo diplomo s priznanjem in 500 evrov, eden od njih, nagrajenec, pa umetniški predmet, delo Benečanke Luise Tomasetig, in znesek 2000 evrov.


Jasna Komar glasbenica in hornistka
dobitnica nagrade zlato zrno 2013


Jasna Komar, rojena 1989, je svojo briljantno glasbeno pot začela kar v domačem pihalnem orkestru Ricmanje. Nadaljevala je študije na konservatoriju Tartini ter na Akademiji za glasbo v Ljubljani; že kot študentka je postala solo hornistka v italijanskem mladinskem orkestru, kar je ob izredno močni konkurenci potrdilo odlike njenega muziciranja. Leta 2010 je bila sprejeta v  Gustav Mahler Jugendorchester, ki velja za najboljši tovrstni sestav v svetovnem merilu, obenem pa je požela vrsto nagrad na prestižnih mednarodnih tekmovanjih tudi s solo nastopi. Svoj študij je nadgradila lani z diplomo na akademiji v Stuttgartu, kjer je pridobila naslov akademske glasbenice hornistke in profesorice roga. Na avdiciji za članstvo v Junge Deutsche Philharmonie je osvojila prvo mesto med 41 tekmovalci, od maja 2013 pa je članica profesionalnega orkestra v Göttingenu. Kljub mladim letom je Komarjeva prepoznavno ime v evropskem prostoru. Izkazala se je kot zrela, profesionalno neoporečna, a tudi umetniško kreativna glasbenica.

Lara Komar
igralka

Igralka Lara Komar, letnik 1980, odlično pooseblja prostor, v katerem živi in ustvarja. V Trstu rojeno igralko in diplomirano solopevko zaznamuje namreč enakovredno dramsko izražanje v obeh jezikih našega okolja – v slovenščini in italijanščini. V Slovenskem stalnem gledališču, v katerem je od leta 2007 stalna članica igralskega ansambla, je izstopala v vseh domačih dvojezičnih produkcijah – na primer v pravljici Olgica in mavrica ter v predstavah O poročilu mešane zgodovinsko-kulturne italijansko-slovenske komisije ter 110 okusnih let. Med njenimi številnimi vlogami je treba omeniti interpretacijo nelegalnega priseljenca z zobobolom v Zlatem zmaju Rolanda Schimmelpfenniga (SSG Trst), vlogo Lucinde v uspešnici Duohtar pod mus! v koprodukciji gledališča Koper in SNG Nova Gorica ter vlogo matere morilke v predstavi Il viaggio di Caterina (Stalno gledlaišče FJK).
Njena umetniška rast je nenehna in izkazuje zrelo zavzetost in kreativnost.

Jure Kopušar igralec

Gledališki igralec Jure Kopušar se je rodil leta 1988 v Ljubljani in odraščal v Trstu. Po maturi na liceju France Prešeren in po študiju na gledališki šoli Studio Art, se je vpisal na ljubljansko Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je lani tudi diplomiral. Že med študijem na Akademiji je opozoril nase z nekaterimi zelo prepričljivimi vlogami, na primer z interpretacijo travestita v Schnitzlerjevem Rondoju na odru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Leta 2011 je za vlogo Tartuffa v predstavi na AGRFTVprejel Severjevo nagrado, najvišje priznanje za igralca dramske igre. Po diplomi oktobra 2012 je bil deležen laskavih ocen gledaliških kritikov še z blestečimi interpretacijami vlog v Shakespearejevi Ukročeni trmoglavki (Mestno gledališče ljubljansko) in v monodrami na besedila Mirana Jarca Ni obale ni (Gledališče Glej). Uspešno je nastopil tudi v številnih slovenskih filmih zadnjih let. Leta 2011 je že bil nominiran za nagrado Zlato zrno.

Martin Turk filmski avtor

Martin Turk (1978) je tržaški filmski avtor, ki se je uveljavil kot avtor kratkih filmov in za to ustvarjanje že prejel Zlato zrno 2008. V zadnji letih je bil njegov ustvarjalski napor usmerjen v celovečerni filmski prvenec, med pripravami zanj pa je posnel kratki film Stvari, ki jih nisva nikoli naredila (2011) in v njem potrdil senzibilnost za ključne trenutke v medčloveških odnosih kot tudi za sodobno filmsko govorico. Za film Nahrani me z besedami (2012) je napisal scenarij, v katerem je prizorišče tudi Trst kot umetniški topos. Turk postane s tem filmom prvi med Slovenci v Italiji, ki je bil z velikim filmskim formatom vključen v redno distribucijo po kinematografih. – V filmu se čudaški protagonist, ki skuša rekonstruirati Kristusovo pisavo, izgubi nekje v Italiji. To sproži dogajanje, ki razgali skrhane odnose med najbližjimi in čustvena razmerja, kjer zmanjka osnovne komunikacije. Tematski krog filma označujejo poimenovanja njegovih treh delov: Iskanje preteklosti, Izguba sedanjosti, Odkrivanje prihodnosti.

Zlato zrno 2013 – nagovor ob podelitvi nagrade

Nagovor ob podelitvi nagrade Zlato zrno 2013
Narodni dom v Trstu, 19. junija 2013

Podeljevanje umetniških nagrad za mlade nudi redko priložnost za ponos, zadoščenje in veselje vseh, ki se jih je pozornost dotaknila, pa tudi za vse, ki smo deležni sadov naših umetnikov neposredno, ob užitku njihovih stvaritev, kakršnega smo doživeli pravkar ob nastopu zbora Bodeča neža. In seveda posredno – ker je preko njih naš utrip, naš slovenski osebek v Italiji deležen pozornosti v svetu.
Na naših ladjah, ki plujejo s svojimi dragocenimi tovori po širokem morju, je veliko imenitnih ljudi, ki jih odlikuje pogum, znanje, prožnost duha, sposobnost največje koncentracije: pa tudi velikodušna odgovornost do človeškega okolja, do rodnih tal, do zgodovinske dediščine, do jutrišnjega dne in pogojev preživetja za prihodnje rodove. V ustvarjalnem dejanju je žar vere, četudi se zdi včasih na prvi pogled  provokativno izstopajoč iz povprečnega: umetnost tipa in zaznava meje zdajšnjega sveta, da bi začrtala in razvijala našo percepcijo, našo emocionalno pamet za jutrišnji daninnoč. Ki je dan za nova družbena razmerja, za nov odnos do naravnega okolja : in obenem noč, kot prostor nove individualne in intimne potrditve človeškega jaza, njegove čutno čustvene biti, ki je temelj človekove sreče.
Naše ladje so, ti umetniki, na katere smo ponosni. A za ladje so potrebni privezi, pomoli, pristaniške storitve. Za Trst, pa tudi drugod v naši deželi pa opažamo, da se stare kulturne inštitucije opuščajo, da hirajo ali so na robu preživetja. Gledališče, knjižnica, knjigarna, arhivsko zgodovinska oskrba, koncertna in galerijska dejavnost nimajo ne prostorskih ne finančnih pogojev, še manj osebja, usposobljenega za kulturniški manegement in uveljavitev, da bi zastavili svoje delo v oporo ustvarjalcem, umetnikom. Ti so res zelo tanka plast družbe, a so zato njena reprezentačna konica. Vrh, s katerega imamo razgled v širši prostor – vrh za potrebno samozavedanje in samozavest, da ostanemo pri svojem: ne zaradi svoje starožitne pameti ampak zaradi raznolikosti, ki jo človeška biosfera potrebuje za svoj nadaljni obstoj. Prav tako kot naša manjšinska skupnost, ki si nikakor ne sme privoščiti, da bi zdrknila v provincializem in obrobje, kamor jo potiska birokracija vseh zunanjih in notranjih centrov moči.
Zavedam se, da so moje besede precej abstraktne, a le zato, ker izhajajo iz zelo intimnega nelagodja, ko čutim, kako je naš prostor vse bolj siromašen, po drugi strani pa celo nestrpen do osebkov, ki izstopajo, ki se gredo soočanja s svetom in mednarodnim kulturnim okoljem. Nelagodje me navdaja, ko bode v oči, da upravljajo z našimi dobrinami, kar jih je še ostalo, nekakšni samooklicani knjigovodje, gospodarniki z politikantsko matrico v pameti, spretnjakoviči z denarnimi balončki, ki jim sproti pokajo v rokah. In ti s svojo kramarsko pametjo jemljejo mero umetnosti: ki je najbolj živ odraz etične občutljivosti in življenjske moči kake skupnosti; ki je tudi nevidna medgeneracijska vez in komunikacijski kanal, s katerim nagovarjamo veliki svet!
Moje nelagodje je nelagodje širše plasti ustvarjalcev pri nas – ki postaja vse bolj ogorčenost – kot se je izkazalo pred desetimi dnevi v TK!
Preveč je zguljenih izgovorov, da so materialno – finančne okoliščine vse bolj tesnobne, da svet vse bolj poka po šivih in da je zato za manjšine vse manj pozornosti. Zato da so rezi v osnovne kulturne inštitucije nujni.
Bomo končno ustvarjalci kdaj zahtevali temeljit razmislek o osnovah, na katerih naj rase družba duhovno bogatih ljudi, ki se ne zmenijo za naravno danost, da pripadajo malim okoljem: še več, ki bo to svojo danost jemala kot priložnost, izziv, zadoščenje! Umetnost in druga področja ustvarjalnosti so najbolj vidna izpostava naše identitete. Rabijo pa moderna oporišča, moderne pristope, sodobno opremljenost, tehnologijo, ki omogoča gospodarno izrabo talentov in potencialov ter načrtovanje razvoja. Ne pa krčenje, varčevanje na vseh koncih.
Politična spretnost, kupčkanje in drobiženje, še manj folkloristični populizem nam ne bosta zajamčila obstoja niti drugih nujnih pritiklin civilizirane skupnosti: ne notranje demokracije še manj duhovne blaginje. To danes je le ribarjenje s trnkom v morju, kjer je še sardonov vse manj.
Brez jutrišnjih Spacalov in Černigojev, brez bodočih Merkujev in Pahorjev, Rebul, brez mladih Josipov Tavčarjev, Jožetov Babičev, brez kakih novih Borisov Podrek smo ne samo brez klobuka in brez hlač ampak tudi brez sidrišča in kompasa.

Hvala našim mladim umetnikom za današnjo priložnost, da se lahko izustijo in slišijo take besede. Žal tistih, do katerih ušes bi morale te besede priti, običajno ni zraven. Tudi danes ne. Vedno imajo drugje zelo hude opravke: zato pa je nam  nenehno in vse bolj hudo!
A zdaj si končno privoščimo nagradno slavje. Da si ob njem utrdimo zavest o lastnem pomenu in teži. In se zato spet predamo ponosu in zadoščenju.

Na vrsti je ključno dejanje naše slovesnosti: razglasitev dobitnika glavne nagrade.
Vabim izbrane umetnike – za dva, ki manjkata pa njihove zaupnike, da stopijo v ospredje.
Naj naglasim, da veljajo vsi štirje izbranci že za nagrajence, kar jim Tončičev sklad izkazuje s posebno listino in čekom za 500 evrov. – Po pravilniku pa je dobitnik velike nagrade Zlato zrno le eden. Ta prejme umetniško kocko Luise Tomasetig, listino in 2000 evrov
Priznanje ob nominaciji prejmejo: Lara Komar, Jure Kopušar in Martin Turk. Letošnja dobitnica Zlatega zrna pa je glasbenica, hornistka Jasna Komar.
Iskreno čestitam. Upam, da bo s svojim rogom priklicala tudi boljše čase za umetnost.

Marko Kravos, pesnik
predsednik Tončičevega sklada

Štipendije za akademsko leto 2011/2012

Razglasitev dobitnikov štipendij in podpor
Dijaški dom Srečko Kosovel, 23. januarja 2012


Dobitniki štipendije v znesku 1500,00€ za akademsko leto 2011/2012 za podpore rednim študentom, ki so vpisani v dodiplomske in podiplomske visokošolske študijske programe

ANA KOŠUTA
redno vpisana v četrti letnik univerzitetnega študijskega programa Športna vzgoja na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani.

TADDEA DRUSCOVICH
redno vpisana v četrti letnik na ALUO – Akademija za likovne umetnosti Univerze v Ljubljani, smer vizualne komunikacije.

IVA PERTOT
redno vpisana v tretji letnik Inženirske fakultete za elektroniko na Univerzi v Trstu.


Dobitniki podpore v znesku 1000,00€ za akademsko leto 2011/2012 za podpore rednim študentom, ki so vpisani v dodiplomske in podiplomske visokošolske študijske programe

JERNEJ ŠČEK
redno vpisan v prvi letnik Leposlovne fakultete Univerze v Trstu, smer: družbene vede.


Dobitniki podpore v znesku 800,00€ za akademsko leto 2011/2012 za podpore rednim študentom, ki so vpisani v dodiplomske in podiplomske visokošolske študijske programe

SANJA MIKAC
vpisana v prvi letnik Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, oddelek za Industrijsko in unikatno oblikovanje.

SARA ZUPANČIČ
vpisana v drugi letnik rednega študija: Muzikologija, 1. stopnja E na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

JURE KOPUŠAR
redno vpisan v četrti letnik na AGRFT – Akademija za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.

JURIJ KLANJŠČEK
redno vpisan v tretji letnik Filozofske fakultete Univerze v Trstu, oddelek za zgodovino, študijski program: Sodobna zgodovina.

ELENA RITA PESARO
redno vpisana v drugi letnik na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem v Kopru, študijski program: Medijski študiji.

GORAN KOŠUTA
redno vpisan v peti letnik Pravne fakultete Univerze v Trstu.


Dobitniki podpore v znesku 500,00€ za akademsko leto 2011/2012 za podpore rednim študentom, ki so vpisani v dodiplomske in podiplomske visokošolske študijske programe

MANJA KOŠUTA
redno vpisana v tretji letnik na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem v Kopru, študijski program: Medijski študiji.

TINKARA KOŠUTA
vpisana v prvi letnik na Fakulteti za management Univerze na Primorskem v Kopru.

Zlato zrno 2011



Razglasitev nagrajenca in podelitev nagrad
Narodni dom v Trstu, 17. junija 2011

O nominacijah za nagrado Zlato zrno 2011

Zlato zrno, nagrada za mlade slovenske ustvarjalce iz Dežele Furlanije Julijske krajine, ki jo letos že četrtič podeljuje Sklad Sergij Tončič v Trstu, je tudi letos na dosegu štirih nominiranih. To so: Petra Grassi, Mateja Černic, Jure Kopušar in soustvarjalca zgoščenke Tekocina Peter Gergolet in Andrej Kralj. Tako se je odločila žirija, ki jo sestavljajo ugledna ustvarjalna imena: Klavdij Palčič, Marko Sosič, Aleš Doktorič, Rosana Paliaga in Marko Kravos. V utemeljitvah je izpostavljeno, kako so nove ustvarjalne osebnosti v zadnjih dveh letih oživljale kulturni utrip našega prostora in ga obenem izzivale s preseganjem kalupov in ljubiteljske samozadostnosti v umetnosti. Na slovesnosti v Narodnem domu v Trstu je bila razglašena dobitnica letošnje nagrade Zlato zrno, ki prejme umetniško oblikovano kocko – znak igre na srečo in tveganja – in denarni znesek. Prav tako bodo tudi nominiranci deležni listine s priznanjem in denarno spodbudo za svoj opazni ustvarjalni dosežek. Na podelitvi je nastopil lanski prejemnik Zlatega zrna harmonikar Igor Zobin, predsednik Tončičevega sklada Marko Kravos pa je kot običajno v svojem nagovoru razgrnil razmislek o ustvarjalnem okolju, pogojih za delo in uveljavitev novih generacij slovenskih ustvarjalcev pri nas. V Narodnem domu v Trstu se je odvijal v petek, 17. junija ob 17.30, praznično “kresni” trenutek, ko se je izkazala pozornost občinstva in medijev do izrazitih prebojnih dosežkov na domači in mednarodni sceni naših mladih entuziastov v obdobju zadnjih dveh let – ter priložnost, da je topel domač aplavz spodbudil letošnje nominirance in nagrajenca Zlatega zrna 2011.

Zlato zrno 2011 prejme zborovodkinja Mateja Černic.


Z diplomami in denarnimi spodbudami so bili odlikovani: Petra Grassi, Jure Kopušar in Peter Gergolet in Andrej Kralj.

Nominiranci

Nominiranci prejmejo diplomo s priznanjem in 500 evrov, eden od njih, nagrajenec, pa umetniški predmet, delo Benečanke Luise Tomasetig, in znesek 2000 evrov.


Mateja Černic zborovodkinja
dobitnica nagrade zlato zrno 2011



Mateja Černic je zborovodkinja mlajše generacije, ki je s tekmovalnimi in umetniškimi dosežki vokalne skupine Bodeča neža iz Vrha sv. Mihaela, v kratkem času dosegla preboj iz razširjenega, samoreferenčnega zadovoljevanja, kar pomeni tudi emancipacijo amaterske zborovske dejavnosti. Njen pristop nosi pečat zdrave ambicije po mednarodni konfrontaciji ter stalnem posodabljanju delovne metode v spoštljivem odnosu do visoke umetniške vrednosti, ki jo zborovsko petje lahko odrazi tudi na ljubiteljskem nivoju. Tankočutnost, komunikativnost, pozornost do kakovosti vokalnega izražanja, predvsem sposobnost razumevanja in poglabljanja stilnih in izvajalskih zahtev slovenske in tuje zborovske literature v širokem časovnem razponu zaznamujejo njen pristop s predznakom odlike. Pred kratkim je z zborom Bodeča Neža osvojila dve zlati priznanji na državnem tekmovanju v Vittoriu Venetu, lani pa prvo mesto in najvišje priznanje na Mednarodnem festivalu mladinske zborovske glasbe v Belgiji, leta 2009 dve zlati plaketi na Mednarodnem tekmovanju Slovakia cantat v Bratislavi. Ta in še druga priznanja pričajo o iskanju širše resonance in o smotrni izbiri ustvarjalnih ciljev.


Petra Grassi
skladateljica in zborovodkinja



Petra Grassi je pianistka, pedagoginja, korepetitorka, zborovodkinja, skladateljica, predvsem pa navdušena raziskovalka glasbene umetnosti, ki jo pri vseh teh dejavnostih vodi zavest o pomenu strokovne izobrazbe, na kateri sloni njeno ambiciozno in hkrati samokriticno umetniško snovanje, ob tem pa še stremljenje po izpopolnjevanju s študijem klavirja, solopetja, dirigiranja, kompozicije in glasbene pedagogike. Njene zborovske skladbe izvajajo priznani slovenski zbori in so bile izbrane tudi za tekmovalne programe. Z jasnim, analiticnim pogledom in željo po konfrontaciji gradi svojo polivalentno glasbeno identiteto in premišljeno usmerja svoj trud v obrtniško brezhibno izvedbo ustvarjalnega dela z željo po preseganju povprecnosti v domacem okolju. Letos je diplomirala iz glasbene pedagogike na tržaškem konservatoriju Tartini z muzikološkim obravnavanjem fonetike slovenske poezije v treh skladbah, ki jih je napisala za dekliški-ženski zbor.


Jure Kopušar gledališki ustvarjalec



Jure Kopušar je študent tretjega letnika AGRFTV v Ljubljani, ki v zadnjih letih izstopa med mladimi gledališkimi ustvarjalci. Nase je opozoril že pred vpisom na Akademijo, tako ob priložnostnih javnih nastopih kot v manjših vlogah pri predstavah Slovenskega stalnega gledališca v Trstu ter z vlogami, ki jih je odigral v okviru gledališke šole Studio Art. Že takrat je bila opazna njegova govorna kultiviranost, ob njej pa mnogostranska odrska prezenca ter izpovedovalna moc. Slednja se je v casu študija okrepila ter znatno prispevala k uspehu predstav, ki jih je oblikoval na Akademiji, saj so le te gostovale tako na Borštnikovem srecanju kakor tudi na festivalih v Istambulu in Novem Sadu. Zaupane so mu bile vloge v vec slovenskih filmih, potrditev njegove igralske tenkocutnosti in vecplastnosti pa predstavlja vloga travestita v Schnitzlerjevem Vrtiljaku (Rondo-ju) v zadnji sezoni Slovenskega stalnega gledališca v Trstu.


Nominacija za ustvarjalni projekt

Peter Gergolet in Andrej Kralj za zgoščenko Tekočina



Doberdobčan Peter Gergolet in Tržacan Andrej Kralj sta s skladbami na zgošcenki Tekocina skupine Vulture and the Guru izrazila svojo izvirno glasbeno in besedno ustvarjalnost, ki presega lokalno povprecje in povprecnost z iskanjem dialoga s sodobnimi trendi na širšem mednarodnem obzorju. Pri izvedbi izvirne glasbe na cd-ju so sodelovali številni krajevni ustvarjalci, ki so vsak po svoje prispevali k uglašenemu mozaicnemu projektu. Ta je evidentiral velik izrazni potencial mladih glasbenikov, ki jim je varnost obrabljenih kalupov in gole tržnosti pretesna. Od konceptualne svežine graficne podobe zgošcenke do eklekticnih uglasbitev, ki so smiselno izoblikovane v živ splet z besedilom, je Tekocina kompleksen glasbeni dosežek, pri katerem ne gre prezreti še odprtega obmejnega profila sodelujocih, kar se kaže v raznolikosti zasedbe – pravem laboratoriju neobremenjene, svetovljansko obarvane deželne ustvarjalnosti.

Zlato zrno 2011 – nagovor ob podelitvi nagrade

Nagovor ob podelitvi nagrade Zlato zrno 2011
Narodni dom v Trstu, 17. junija 2011

Tako kot je človek oblečen v lastno kožo, je tudi vsako naše dejanje, vsako naše početje odeto v sedanjost. Sodobnost kot odmerek bivanja, čas med minulim dogodkom, med izkušnjo z včerajšnjim – in med želelnim naklonom v čas prihodnosti, v čas zasnov in prenovitve. Res, sedanjik se nam kot koža tesno prilega! Včasih imamo občutek, da nas utesnjuje, da smo v njej preveč izpostavljeni dolgim rokam družbe, omejeni od njenih kriz, uboštva njenega duha, predvsem pa slepilnih manevrov, s katerimi si prilašča naš osebni čas in našo moč, naše znanje, svobodo.
Za ustvarjalčevo kožo je značilna občutljivost, saj je ovojnica za ambiciozni ego; a ta koža je tudi varovalna membrana za človečnost posameznika našega časa, za njegov individualistični trenutek v družbeni danosti. Je čutilo posameznika za nežne dotike in zadnja pregrada pred odtujitvenimi poseganji v zasebnost. Ta po-sebna za-sebnost je plodni vrt biotske raznovrstnosti človeškega sveta. Raznovrstnost osebkov, ki dihajo naš tukaj in zdaj.
V vsakem umetniškem dejanju je zrno, zlato zrno svobode, ki si jo ustvarjalec privošči v odnosu do spon preteklosti in spon družbene sivine vsakdanjika: da bi s tem ohranil svojo izvirnost, enkratnost in da bi v svoje časovno okolje, v to ozko kožo družbene danosti vtisnil svoj pečat, svoj biserni strdek, ki pričuje o strasti in radosti bivanja in dela.
Nagrade Zlato zrno za mlade slovenske umetniške zagnance si niso izmislili trgovci z novci ali bančnki s svojimi finančnimi merniki in indeksi – da bi si oprali z njo roke. Niti ni zrasla na zelniku politikov, javnih rodoljubcev, ki se sicer radi postavljajo na odre in pred snemalne kamere z duhovnimi samorogi, nesmrtnimi umetniki. Niti ni nagrada vaba za zviševanje reitinga naših medijev: ti imajo že šport, vreme in črno kroniko v ta namen.
Zlato zrno je nastalo na osnovi plemenite zapuščine, ki so jo v spodbudo osamosvojitvenih teženj po znanju, veščini in vizijah pri mladih namenili v Tončičev sklad zdravorazumski ljudje. Nastala in oblikovala se je skozi prva štiri leta kot gesta umetniško kreativnih oseb ali umetniško senzibilnih spremljevalcev, da bi spoznavala in podpirala mladostni preboj tako v naših kulturnih ustanovah kot pri posameznikih: doma ali v velikem svetu. V tem je smisel Zlatega zrna! Seveda zaznavamo nekaj solidarnosti pri naši bančnih in finančnih ustanovah – a veliko veliko manj, kot bi jo slovenska krizantema – razpoznavni znak in znak samozavesti v gumbnici obubožanca ! –  zaslužila. Pri politični „eliti“ ni naša pobuda naletela ne na bev ne na mev. Morda bi zaznali pri njej le kako nagrajevalno oponašanje. Še najbolj stojijo ob strani našim prizadevanjem za pomladitev umetniških zvrsti naši mediji: a kaj, ko so tako krajinsko omejeni v svojem občinstvu in preslabo opremljeni s strokovnimi publicisti, da bi našim ustvarjalcem tudi pozneje lahko kritiško sledili.
Podeljevanje Zlatega zrna pomeni Tončičevemu skladu setev. Z nagrajevanjem ne izpostavljamo poudarjene slovenskosti ne drugih identitetnih poslanstev v ustvarjanju: našemu zrnu gre predvsem za avtentično, polnokrvno brstje novih generacij, za mlado kožo na sedanjiku naše skupnosti. Ta avtentičnost bo vam, mladim slovenskim likovnikom, glasbenikom, besedovalcem v knjigi, z odra ali z ekrana, v multimedialnih izraznih stvaritvah, arhitekturi in kar je še takega – omogočilo, da se boste počutili v lastnem sedanjiku doma: sproščene in cenjene obenem. Tako bo tudi starejša umetniška generacija zaznala, da je v navezi z vami, da je njeno delo osmišljeno, četudi podvrženo vašemu oporekanju in vašim ustvarjalnim presežkom.
Najhuje bi bilo, če bi vaš kreativni zagon ne našel ne tal ne odmeva. A zdaj smo tu, drug ob drugem v narodni koči strica Toma (tako bi bilo mogoče še najustrezneje reči temu krhlju Fabianijeve palače, ki je bila Slovencem dodeljen: a le ob delavnikih do 19. ure!). Pa kaj, Slovencem nam je pohlevna skromnost pisana na kožo! – A danes je slovesnost podeljevanja priznanj in nagrade – in vsaj zagodrnjamo lahko prav zaradi poguma in samozavesti, ki nam jo vlivajo mladi. Naj jim gre ob tej priložnosti le še toplo naročilo: Bodite samohodci – avtentični samonikleži v tem, kar ustvarjate: tako boste zagotovili vaši/naši družbeni sredini kisik, umetnosti pa vlogo očiščevalnega plamena, ki sveti – iz roda v rod, iz veka v vek! Iz enih rok – v rock & roll!

Marko Kravos
predsednik Tončičevega sklada

Štipendije za akademsko leto 2010/2011

Razglasitev dobitnikov štipendij in podpor
Dijaški dom Srečko Kosovel, 14. januarja 2011

Dobitniki štipendije v znesku 1500,00€ za akademsko leto 2010/2011 za podpore rednim študentom, ki so vpisani v dodiplomske in podiplomske visokošolske študijske programe

ANA KOŠUTA
redno vpisana v tretji letnik univerzitetnega študijskega programa Športna vzgoja na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani.

TADDEA DRUSCOVICH
redno vpisana v tretji letnik na ALUO – Akademija za likovne umetnosti Univerze v Ljubljani, smer vizualne komunikacije.

SARA ZUPANČIČ
vpisana v prvi letnik rednega študija: Muzikologija, 1. stopnja E na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.


Dobitniki podpore v znesku 800,00€ za akademsko leto 2010/2011 za podpore rednim študentom, ki so vpisani v dodiplomske in podiplomske visokošolske študijske programe

IVA PERTOT
redno vpisana v drugi letnik Inženirske fakultete za elektroniko na Univerzi v Trstu.

MANJA KOŠUTA
redno vpisana v drugi letnik na Fakulteti za humanistične študije  Univerze na Primorskem v Kopru, študijski program: Medijski študiji.

MARTINA GIOVANNINI
obiskuje drugi letnik podiplomskega študijskega programa Konferenčnega tolmačenja Visoke šole za tolmače in prevajalce v Trstu, smer prevajanje in tolmačenje.

DAJANA KOČEVAR
redno vpisana v drugi letnik podiplomskega študija za doktorat na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, smer literarne vede, študijski program: Italijanska kultura na slovenskih tleh v 18.stoletju.

MONIKA LUCAS
redno vpisana v drugi letnik na Filozofski fakulteti Univerze Ca’Foscari v Benetkah, študijski program: Antične vede: literatura, zgodovina in arheologija.

MARTIN PERIC
redno vpisan v drugi letnik Ekonomske fakultete Univerze v Trstu, študijski program: Mednarodna ekonomija.

JURIJ KLANJŠČEK
redno vpisan v drugi letnik Filozofske fakultete Univerze v Trstu, oddelek za zgodovino, študijski program: Sodobna zgodovina.

JURE KOPUŠAR
redno vpisan v tretji letnik na AGRFT – Akademija za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.

Štipendije za akademsko leto 2010/2011 – nagovor ob podelitvi štipendij in podpor

Nagovor ob podelitvi štipendij in podpor 2010/11
Dijaški dom Srečko Kosovel, 14. januarja 2011

Sklad Tončič je združba ljudi, ki upravlja z zapuščinami uglednih mož in družin: njen osnovni smoter je spodbujanje izobrazbe in njene uveljavitve v naši družbi ter s podporami izkazovati solidarnost do socialno šibkejših v naši skupnosti, med Slovenci v Italiji.
Torej naš cilj predstavlja razum, še bolje razumništvo, nosilci razuma, ki so za vsako družbeno skupino plast, preko katere se skupnost vključuje v civilizacijske tokove današnjega sveta in ob tem ohranja svoje izvirne identitetne poteze, svojo fiziognomijo.
Vsem letošnjim prejemnikom podpor in štipendij iskreno želim, da bi se pri nabiranju znanja, pri njegovem pomnjenju in izrabi izkazali in si tako zagotovili primerno mesto in vpliv v domačem ali kakem drugem okolju – saj vemo, da je znanje danes vnovčljivo predvsem v planetarnih razsežnostih in le tako se lahko tudi razvija in išče v neznano, v presežno!
A prav ta neznani, neprehojeni svet je na vseh področjih znanja in ustvarjanja nedosegljiv le z veščinami razuma: z znanjem namreč stopicamo v že znanem: naš svet pa je potreben prenavljanja, večnega lova za boljšim, bolj skladnim razmerjem med naravo in kulturo človeka.
Pri tem je poleg razuma potrebno še srce, v katerem gnezdijo želje, sanje, čustva, etični sistem, predvsem pa domišljija, inventivnost, brez katere naš um ostaja pri tleh in se vrti le okrog svoje osi.
Torej pazite, da ohranjate tudi v prsih bogat nabor duševnih veščin, svojo senzibilnost in iznajdljivost, svoje navdušenje in svoj odpor do zgrešenih, topoumnih zablod. Srce, skratka!
In poleg glave in srca se je treba ogledati še kam; nekoliko pod njima : seveda pod popkom. Torej tam, kamor krščanski moralizem noče niti pogledati, rasejo pri človeku noge (pri pticah je drugače – njim rasejo kar naravnost iz srca!). Želim vam, dragi mladi prijateljice in prijatelji, da bi vas zanesljivo nosile križem po svetu, da bi na njih zanesljivo lovili ravnotežje (zato imamo po dvoje nog!) med plemenitim in jalovim, zlim: med osebno rastjo in osvobojenostjo ter utesnjujočo “službo” neogibnemu, banalnemu vsakdanjiku.
Predvsem pa, da bi vas te noge spet in spet vračale k svoji rodni sredini, pod domači krov, v domače gnezdo: da se bo ponašalo z vašim perjem, da se bo z vašo pomočjo dvignilo iz zanemarjenega ždenja v plitvinah manjšinskosti. Da boste s svojim ugledom in intelektualno svežino pridali kako slamico v naše gnezdo. V gnezdo, ki smo ga prejeli od prejšnjih rodov in ga je potrebno ves čas dopolnjevati, posodabljati, da bo pričevalo iz roda v rod o tem, da smo bili, da smo in da bomo v svoji spremenljivi a prepoznavni identiteti še naprej zakoreninjeni in doma. Da je ta naš dom ena izmed malih zvezd na utripajočem nebu humanoidnega univerzuma.
Tončičev sklad s svojo premišljeno potezo – s štipendijami in podporami študirajoči visokošolski mladini – dodaja slamico, da se bodo nove generacije preživele in se razpeljale. A tudi zrasle ob zavesti, da je gnezdo mnogo večje od osebne kariere, od utesnjujočih zahtev sodobnih znanstvenih inštitucij, ki vpregajo vsako področje v voz gole produktivnosti in kompetitivnosti. Brez gnezda bi se odtujili svoji človeški ozemljenosti, toplemu razmerju med zgodovino in upanjem v bodoče rodove.
Na vaši poti in na vašem vračanju domov torej vso srečo: veliko veliko uspehov in osebnega zadoščenja!

Marko Kravos
predsednik Tončičevega sklada

Zlato zrno 2010



Razglasitev nagrajenca in podelitev nagrad
Narodni dom v Trstu, 18. junija 2010

O nominacijah za nagrado Zlato zrno 2010

Nagrada je namenjena mladim slovenskim ustvarjalcem iz dežele Furlanije Julijske krajine in jo podeljuje že tretje leto Sklad Sergij Tončič v Trstu. Izpostavlja umetniške dosežke in osebnosti do 35-ega leta starosti, ki so v obdobju zadnjih dveh let prispevali k prepoznavnosti in samozavedanju našega kulturnega okolja.
Naj spomnimo na dosedanja prejemnika Zlatega zrna: leta 2008 je nagrado prejel filmski režiser Martin Turk, leta 2009 pa je kocko prejel likovni umetnik Ivan Žerjal.
Žirija, ki jo sestavljajo Aleš Doktorič, Rosana Paliaga, Klavdij Palčič, Marko Sosič in Marko Kravos je na osnovi večjega števila utemeljenih predlogov odbrala štiri letošnje nominirance s področja filma, književnosti in glasbe. Ti so: Jurij Gruden, Matjaž Klemše, Andrejka Možina, Igor Zobin.
Ob svojem odgovornem delu je žirija zaznala ustvarjalne drže in izbire posameznikov, ki izpričujejo nekonvencionalnost in prenovitveni zagon na posameznih ustvarjalnih poljih, obenem pa izvirno žarčijo specifiko domačega človeškega okolja. Z njimi se Slovenci v Italiji predstavljamo širši javnosti doma in na tujem, z njimi rase naša prepoznavnost, pa tudi naše zaupanje, da je v svetu vse bolj manipuliranih množic tem bolj dragocen posameznik, ki se zaveda svojih tal prav zato, da bi presegel drobnjakarsko ozkosrčnost povprečnikov v v lastni sredini s poletom domišljije, z nepomirljivim dvomom v vsakdanjo danost, z iskanjem skladja z univerzalnimi vrednotami.
Tončičev sklad razglaša štiri imena in z utemeljitvami podprto izbiro v ožji izbor za prestižno kocko z Zlatim zrnom: že sama nominacija jim prinaša listino s priznanjem in denarno nagrado.
Potrebno je izpostaviti tudi pozornost, ki jo spodbujanju umetniške ustvarjalnosti z Zlatem zrnom izkazujejo bančni zavodi Zadružna Kraška Banka, Banka Koper in goriška KB 1909.
Letošnji nominiranci ter njihovo ustvarjalno delo bodo predstavljeni na slovesnosti, na kateri bomo razglasili tudi letošnjega nagrajenca. Slovesna podelitev bo v Narodnem domu v Trstu v petek, 18. junija ob 17.30.

Nominiranci
Nominiranci prejmejo diplomo s priznanjem in 500 evrov, eden od njih, nagrajenec, pa umetniški predmet, delo Benečanke Luise Tomasetig, in znesek 2000 evrov.


Sporočilo žirije o podelitvi nagrade Zlato zrno 2010
Žirijo za nagrado Zlato zrno sestavljajo Klavdij Palčič, Rosana Paliaga, Aleš Doktorič, Marko Sosič in Marko Kravos. Kandidature so do 26. aprila zbirali v NŠK-Ts, v Dijaškem domu S. Kosovel v Trstu, v knjižnici Damirja Feigla v Gorici in v Slovenskem kulturnem centru v Špetru. Eno vlogo smo prejeli po pošti. Obravnavali smo 10 kandidatov, ki so se zvečine prijavili sami, na nekaj mladih ustvarjalcev so nas opozorile kulturne ustanove: KD v Gorici in ZTT. Želeli bi si večje pozornosti kulturnih inštitucij pri evidentiranju kandidatov, predvsem tistih, ki ustvarjajo v drugih okoljih.
Svoje odločitve je žirija sprejemala soglasno – na osnovi gradiva, ki je bilo priloženo priglasitvam in na osnovi osebnih vpogledov v posamezne opuse ustvarjalcev.
Štiri nominirance, imena in utemeljenost izbir sedaj – po javni predstavitvi – poznate, smo izbrali soglasno. In prav tako smo se odločili tudi glede dobitnika Zlatega zrna 2010.

Zlato zrno 2010 prejme Igor Zobin, harmonikar in skladatelj.

Z diplomami in denarnimi spodbudami so bili odlikovani: Andrejka Možina, Matjaž Klemše in Jurij Gruden.


Igor Zobin
harmonikar in skladatelj
dobitnik nagrade zlato zrno 2010



Igor Zobin (1980) je kot harmonikar opazno prispeval k prevrednotenju vloge svojega glasbila na mednarodnih koncertnih odrih. Ambiciozno zastavljene umetniške izbire govorijo o glasbeniku, ki mu ni mar tržna dopadljivost in ki skuša izpodbijati stereotipe glede potenciala tega inštrumenta. Koherentno in z žarom utira harmoniki mesto v koncertnih repertoarjih prestižnih glasbenih hiš:  povabila Koncertnega društva v Milanu, festivala Settembremusica v Torinu in Bienala v Benetkah, kjer je nastopil s Simfoničnim orkestrom Italijanske radiotelevizije pod vodstvom Zoltana Peska, so priznanja za njegovo izvajalsko odličnost. Leta 2008 mu je italijanska komisija za glasbo CIDIM  kot prvemu harmonikarju priredila mednarodno koncertno turnejo. Zobin je tudi skladatelj, aranžer in korepetitor; v teh vlogah je šestkrat sodeloval pri gledaliških predstavah Slovenskega stalnega gledališča v Trstu.


Jurij Gruden
filmski in televizijski režiser



Jurij Gruden (1975) je tržaški filmski in televizijski režiser, ki se uveljavlja v vseslovenskem medijskim prostoru. Po študiju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani se posveča v prvi vrsti dokumentarnim temam in vsebinam, ki slovensko skupnost v Italiji enakovredno umeščajo v širši vseslovenski kontekst. Njegovo prvo večje delo v tem smislu je  celovečerni dokumentarni film o kinoreporterju in fotografu: Edi Šelhaus – Bil sem zraven (2007), ki mu je sledila dokumentirana filmska pripoved Glasnik slovenske brežine (2008) o pesniku Igu Grudnu. Zadnje njegovo delo je Na koncu Tržaške (2010), kjer s smotrno odbranimi dokumentarnimi posnetki in v živo izoblikuje lik košarkaškega trenerja Petra Brumna, ki je pustil svoj pečat na košarki Jadrana in v slovenskem športu na Tržaškem.


Matjaž Klemše pisatelj



Matjaž Klemše iz Gorice (1978), je pisateljsko pot nastopil z dnevniško prozo V zakrpanih gojzarjih, ki jo je izdalo ZTT v Trstu leta 2009. Ustvarjanje mu je postopek iskanja sebe in svoje umeščenosti v okolje. Komaj prestana življenjska ogroženost mu je začetna motivacija in ogrodni nosilec, ob katerem avtor z ubesedovanjem sestavlja osebno ravnotežje in ozemljitev, pri tem pa zaznava tudi sočasno krizo in stanje duha v današnji družbi. Klemše privede svoj dnevniško pohodni tekst v izzivalno polifonično pripovedno strukturo, pri kateri se intimistične, refleksivne in pripovedne niti spletejo v radoživo popotniško zgodbo. Uspešno samorastniško delo bo ustvarjalcu, ki je po izobrazbi in poklicu  gradbeni inženir, lahko zanesljiva osnova za nove pohode po pisateljski transverzali.


Andrejka Možina skladateljica, pevka in violončelistka



Andrejka Možina (1981), skladateljica, pevka in violončelistka, je na mnogoteri način angažirana glasbenica. Za sabo ima klasično šolanje in diplomo iz violončela, na pevskem področju pa se je oblikovala ob zborovski dejavnosti, nato z jazzovsko in zabavno solistično usmeritvijo. Vzporedno s koncertno dejavnostjo se posveča pedagoškemu poslanstvu: pri Glasbeni matici je pobudnik oddelka za jazz in zabavno glasbo, ki ga dinamično vodi že šesto leto, samo učenje nadgrajuje z dopolnilnimi tečaji s priznanimi glasbeniki.  S predanim delom ter smislom za organizacijo animira deželno glasbeno stvarnost in plete mednarodne stike med mladimi glasbeniki z oblikovanjem glasbenih skupin. Kot pevka, šansonjerka in aranžerka je v zadnjih dveh letih uspešno nastopala na festivalih v Sloveniji in Nemčiji.

Zlato zrno 2010 – nagovor ob podelitvi nagrade

Nagovor ob podelitvi nagrade Zlato zrno 2010
Narodni dom v Trstu, 18. junija 2010

Pričel bi s pozdravi: pozdrav predvsem mladim in starim ustvarjalcem, predstavnikom naših kulturnih in javnih inštitucij (če je kje kateri), lep pozdrav generalni konzulki Republike Slovenije gospe Vlasti Valenčič Pelikan, članom žirije za Zlato zrno. Poseben pozdrav našim medijem, za katere lahko rečemo, da s svojim spodbujanjem in poročanjem veliko pripomorejo k uspehu naše pobude. In vsem vam, ki vam je pri srcu slovenska umetnost iz našega vrta. Brez radovednega in kritičnega občinstva bi bilo vse voda v pesek.
Pozdravljam vas prisrčno: v imenu Tončičevega sklada, ki je domačo javnost  sklical na današnjo slovesnost v imenu umetniške ustvarjalnosti. Z mislijo na persektivo mladih pri nas, ki si upajo, ki znajo, ki izumljajo nove postopke, ki rokujejo z novimi in starimi inštrumenti, da bi univerzum človeškega zjedrili v svoje individulano zrno.
Srečanje je spet ob kresu, na ta starosvetni praznik ognja, ki prenavlja svet, na praznik sonca, ki svetu znova daje rasti, iti v cvet in sad.
In povabili smo se v Narodni dom, ki ga je pred devetdesetimi leti doletel drugačen kres: požig do pepela – požig do izničenja našega kulturnega obraza v mestu. Po devetdesetih letih še krešemo svoj kamen, da bi ob naših iskrah mesto ohranjalo svoj mnogoteri obraz in nam bilo dom.  Dom z več sobami in skupno dvorano za druženje.
V tretje podeljujemo ZLATO ZRNO, v tretje gre rado… pa ni prišel Rado! Letos se je tako zgodilo, da imamo nominirance z lepo zvenečimi imeni: Andrejka, Igor, Jurij, Matjaž! Že to je nekaj!
Vsak po svoje obračajo svoje talente na področju glasbe, filma, književnosti. Pri tem izkazujejo tehnično znanje, veščine, oprte na tradicijo in inovativna orodja ali neortodoksne postopke za posamezno umetniško področje, obvladovanje komunikacije s publiko, z mediji in strokovno kritiko. V značaju pa borbenost, delovna vnema, sposobnost koncentracije, vztrajnost. Vse to so bolj ali manj izražene lastnosti današnjih umetnikov. Vse to so pogoji, da v nečem postaneš mojster.
Je to res vse? To so res pogoji za kreativne dosežke in njihovo potrditev v javnosti. A kaj je tista iskra, ki umetnika naredi umetnika? V čudaka, ki v svoje delo vloži presežni stik s kozmosom, svojo slutnjo, nemir, enkratni utrip.
Vsak po svoje odgovarja na to vprašanje, ki ni le vprašanje estetskega pomena, pač pa tudi eksistenčno vprašanje, vprašanje smisla človekovih ambicij, da sega preko meja lastne eksistence, v družbeno okolje in neustavljivi zgodovinski tok.
Zatrdno lahko rečemo, da je v srži umetnosti eros: o njem vemo le, da je ogenj, ki požira in rojeva, ki pije življenje in ga razvnema – ne samo umetnikom, pač pa tudi vsem, ki se mu kot publikum: kot poslušalci, bralci, gledalci predamo. In postanemo zanesenjaki, čudaki, otroci, sanjači, zaljubljenci, jasnovidci in mesečniki.
Dobro je, da imamo stik z današnjim svetom prek mladih umetniških dejanj: da se ne prepuščamo pogrezanju v plitvine časopisnega papirja, slepečih ekranov in džungle elektronskih komunikacij – v umetnosti je slutnja davne preteklosti, ki se vpenja v jutrišnjo usodo človeštva. Slutnja razmerja med naturo in logosom, med preudarkom in noro igro na srečo.
Ni v navadi, da bi se naš prostor tega zavedal, zavedal umetnosti kot vitalnega interesa vsakega družbenega osebka. Veliko je pri nas zatohlosti, politikantskega vrtičkarstva, kroničnega manjvrednostnega kompleksa, ki se koti v malih združbah, v mlakužah in kalih, v kalih, kjer najbolje uspevajo kičaste zlate ribice narodne muzike in medena srca folklore.
Trst sam je lepo mesto. A kamnito in jalovo.
Zato sem osebno vesel, da naši mladi tako zlahka zletijo od njega v svet, proč od domače, rodovne in siceršnje zaznamovanosti. Treba se je naužiti zraka, svobode, razgledov in obzorij, občutka, da si sam svoje sreče / umetnosti kovač, da ti je ne more narekovati ne okolje ne stereotipni moralni čut do doma. Da se pomeriš z drugimi v svetu in se zaveš svoje izjemnosti.
Šele potem vam bo dom priznal, kar vam gre, ko boste zanesli vanj nazaj svoj umetniški jaz, ki bo oplojen z izkušnjo svobode, s samozavestjo, da lahko vedno odletite, ker imate krila.
No, niti tedaj vas ta dom ne bo pričakal s palmovimi vejami in kadilom: bojte se tega! – bi rekel Cankar. Pa če vas še tako muči osamljenost sredi ustvarjalnih dvomov!

Tončičev sklad si prizadeva z Zlatim zrnom, da bi naša kulturna javnost zvedela za vašo kreativnost, vaš iz-let iz domačega gnezda in zvestobo domačemu izročilu in temu, da ga želite preseči! To počne naš sklad s podeljevanjem priznanj nominirancem in nagrado enemu od njih. Da lahko to počnemo, so nam omogočili ustanovitelji sklada izpred več kot pol stoletja; tako se lahko opremo na velikodušna zapuščinska volila odvetnika Tončič in družine Tomažič in drugih podpornikov. In še smo veseli podpor nekaterih naših denarnih zavodov, očitno tistih, ki vidijo dlje od svojega nosu: naj jih navedem v zaporedju glede na obsežnost vsote, s katero so podprli našo pobudo: ZKB, KB group 1909 in Banka Koper. Omenil bom še tiskarno Graphart, ki nam brezplačno tiska diplome.

Marko Kravos
predsednik Tončičevega sklada