Ko sem tudi sama, pred mnogim leti, prejela priznanje Sklada Sergija Tončiča, me je začela mučiti radovednost, kdo je pravzaprav Sergij Tončič, po katerem sklad nosi ime. Izvedela sem, da ga je ustanovil odvetnik Frane Tončič, ena izmed številnih ključnih figur iz temne dobe fašizma, ki je Slovencem odvzel vsako pravico, ampak kljub temu, da ključna, mlajšim generacijam, ki ga niso imele možnost spoznati osebno, skoraj neznana figura.
Frane Tončič se je rodil v Hrušici pri Podgradu, v občini Ilirska Bistrica, leta 1893. Študiral je na univerzi v Pazinu, najprej na fakulteti za poljedelstvo, potem na pravni fakulteti. Študij je prekinila vojna, ki ga je privedla na rusko bojišče, potem na italijansko fronto ob Piavi.
Ob koncu vojne se je prepisal na pravo v Padovi, hkrati pa sprejel mesto tajnika društva Balkan v Trstu in nekaj let delal v uredništvu Edinosti in Novic.
Doktoriral je leta 1924 in se kot pripravnik zaposlil v pisarni Josipa Vilfana in Borisa Furlana, nakar se je kot odvetnik osamosvojil. Iz njegove pisarne je izšel marsikateri slovenski odvetnik. Nekateri naši odborniki se ga še spominjajo v tej vlogi, morda bo o njem kaj povedal tudi Boris Kuret.
Idejno ni bil revolucionar, spadal je v narodnoliberalno skupino kroga Edinosti in ostal tej smeri zvest. V dobi, ko so se dvajsetletniki in tridesetletniki vključevali v delovanje mladinskih društev, iz katerih so izšli pozneje ilegalci in radikalnejši borci za narodne pravice v času diktature, je bil po anagrafskih podatkih in tudi po miselnosti različen od njih, spadal je v starejšo generacijo.
Njegovo ime ostaja vsekakor vezano na Narodni odbor, ki so ga z njim sestavljali dr. Kukanja, dr. Sardoč, in ki se je od leta 1935 do 1938 redno sestajal in diskutiral o načelnih vprašanjih.
Dr. Sardoč je v svojih pričevanjih večkrat omenjal veliko uglajenost dr. Tončiča, spoštovanje, ki ga je vzbujal pri kolegih, italijanskih odvetnikih, in pa njegovo trmasto vero, da tudi premočrtna pot nekam pelje: zavzemal se je, da bi izročili spomenico Mussoliniju ob njegovem obisku v Trstu in je odpotoval v Beograd na dvor po sporazumu med Italijo in Jugoslavijo.
Ob vstopu Italije v vojno poleti 1940 je fašistični režim poiskal Tončiča, Sardoča, vse člane odbora, vse tigrovske skupine, komunistične aktiviste in vse, ki so bili kakorkoli znani in že zapisani. Nepregledna vrsta je romala v Coroneo, zatem v internacijo: kmetje, delavci, trgovci, izobraženci – vsi so se znašli za zapahi.
Tudi odvetnik Tončič se je znašel v Coroneu. Zanj je bil to hud udarec. On, ki je že desetletja dan za dnem hodil na tržaško sodišče skozi glavna vrata, ki je, ogrnjen v togo, iskal pravico za svoje zastopane, je moral vklenjen v Coroneo. V povojnem intervjuju je izjavil: Po svoji vzgoji in značaju nepoboljšljivi legalitarec sem sedel na zgodovinskem procesu. To je bil 2. tržaški proces, ki se je sklanil z usmrtitvijo Viktorja Bobka, Simona Kosa, Ivana Ivančiča, Pinka Tomažiča in Ivana Vadnala 15. 12.1941.
Dr. Frane Tončič, tržaški odvetnik, je preživel čakanje na sodbo v isti celici s Simonom Kosom, 30-letnim kmetom iz Ruta v Baški grapi, in Pinkom Tomažičem, 26-letnim fantom, članom komunistične organizacije. To svoje doživetje je na ganljiv način in z izjemno človeško toplino opisal v spominskem zapisu Celica 41. Čeprav so bili trije zaporniki zelo različni po prepričanjih, izobrazbi in starosti, se je med njimi spletlo trdno prijateljstvo. (Baška grapa – Na svoji zemlji) Pinko Tomažič je bil edini Tržačan med ustreljenimi, mestni otrok, ki je odraščal v družini, ki je bila zasidrana v tržaški družbi in je po svojem ekonomskem položaju izstopala iz sloja, s katerim se je istovetila večina Slovencev. Pri Pinku se zaustavljam, ker je njegova mama, gospa Ema Tomažič, našemu Skladu ob smrti zapustila svoj dom, ki je sedaj bivališče slovenskega konzula. Če vas pot zanese mimo bifeja Da Pepi v Hranilniški ulici zraven Borzne palače, vedite, da jo je dolgo upravljala prav družina Tomažič.
V zaporu so njegove misli begale k še malemu sinu Sergiju, Sergulinu -Sitnulinu, kot se včasih podpiše v pismih očetu, ki je bil tedaj star 10 let. Po njem torej, po Sergiju Tončiču, je dobil ime naš Sklad.
Potem ko so odjeknili streli na openskem strelišču in je bila sodba izvršena, so ostale obsojence nameščali vzdolž Italije v razne zapore: lepa skupina jih je šla v Castelfranco Emilia, med njimi je bil tudi Frane Tončič. V začetku leta 1944 so Franeta prepeljali iz Castelfranca v Trst, vendar je do konca vojne še dvakrat prestopil koronejski prag, tokrat v nemških sponah. Še po vojni se je moral boriti, da je bila obtožnica, ki jo je proti njemu izdal fašistični režim, izbrisana.
Daleč od svojih dragih je preživel skoraj pet let, pet sinovih mladostnih let. Morda je to ugotavljal tudi pozneje, leta 1951, ko je objokoval smrt še ne 20-letnega sina. Po koncu vojne se je Tončič spet usedel za odvetniško pisalno mizo, hodil na sodišče in se vključil v povojno javno politično in kulturno življenje Slovencev v Italiji. Srčno dober človek, prepričan demokrat, strokovno podkovan odvetnik, človek, ki je vzbujal spoštovanje someščanov in sonarodnjakov vseh prepričanj, je umrl 85-leten v ljubljanski bolnišnici 3. novembra 1978. Ema Tomažič je legla k počitku nekaj let pozneje, leta 1981, v družinsko grobnico na pokopališču pri Sv. Ani, kjer so jo čakali mož in umorjena otroka, kajti vojna norost ni odnesla samo Pinka, ampak tudi hči Danica je bila umorjena z možem Stankom Vukom leta 1944 v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah – ta umor je pisatelj Fulvio Tomizza prikazal v romanu Mladoporočenca z ulice Rossetti. Jaz sem premlada, da bi lahko spoznala Frana Tončiča ali Emo Tomažič, ki vas danes posredno obdarujeta, a prepričana sem, da bi bila ponosna na vas, ki s svojo delavnostjo, navdušenjem in uspešnostjo nadaljujete pot, ki jo je njunim otrokom usoda tako kruto presekala.
