arhiv dejavnosti

Štipendije za akademsko leto 2009/2010

Razglasitev nagrajenca in podelitev štipendij
Dijaški dom Srečko Kosovel, 25. januarja 2010


MARTINA CROSELLI
Dobitnik štipendije za akademsko leto 2009/2010 za študentko – študenta, ki je vpisan(a) v visokošolski program za predšolsko vzgojo v Republiki Sloveniji za pridobitev naziva “diplomiran(a) vzgojitelj(ica)”.

JANA JARC
Dobitnik štipendije za akademsko leto 2009/2010 za pridobivanje specializacije za izobraževanje za poučevanje na osnovnih šolah s slovenskim učnim jezikom v Furlaniji Julijski krajini.

ANA KOŠUTA
Dobitnik štipendije za akademsko leto 2009/2010 za izobraževanje po dodiplomskem programu Fakultete za šport v Republiki Sloveniji.

IVA PERTOT (opravlja I. letnik na fakulteti za inženirstvo) IN NINA ŽVAB (opravlja II. letnik na fakulteti Bocconi v Milanu)
Dobitnici štipendije za akademsko leto 2009/2010 za podpore rednim študentom, ki so vpisani v dodiplomske in podiplomske visokošolske študijske programe.

Zlato zrno 2009



Razglasitev nagrajenca in podelitev nagrad
Narodni dom v Trstu, 23. junija 2009

O nominacijah za nagrado Zlato zrno 2009

Nagrada Zlato zrno bo letos podeljena drugič. Sklad Sergij Tončič v Trstu želi z njo spodbujati ustvarjalna tveganja mladih in opozoriti domačo javnost v deželi, pa tudi širši prostor, na izrazite preboje v sodobnih umetniških tokovih pri nas. Naj bo to temelj naše samozavesti in ponosa, naj bo to perspektiva za slovensko identiteto na stičnem robu Srednje Evrope in Jadrana.
Žirija v sestavi Klavdij Palčič, Marko Sosič, Aleš Doktorič, Rosana Paliaga, in Marko Kravos je pregledala prispele priglasitve ustvarjalcev in se soglasno opredelila za tri nominirance. Ti so: David Bandelj, Igor Zubin in Ivan Žerjal.
Izkazali so se v leposlovju, na glasbenem in likovnem področju.
Priznanja in nagrade bomo  podelili na slovesnosti, ki bo v Narodnem domu v Trstu v torek, 23. junija ob 18. uri. Takrat bomo razglasili tudi glavnega nagrajenca, dobitnika Zlatega zrna in nagradne kocke.

Naj izpostavimo, da so pobudi stali ob strani in jo denarno podprli:
Banka Koper
KB Group 1909 iz Gorice
Zadružna kraška banka
Tiskarna Graphart
.

Nominiranci

IVAN ŽERJAL
likovni ustvarjalec in grafik
dobitnik nagrade zlato zrno 2009

Ivan Žerjal (1978) je likovni ustvarjalec in grafik iz Gorice. Kot umetnostni zgodovinar je profesor na Klasičnem liceju v Gorici. Uveljavlja se kot slikar z analitičnim pogledom na vizualnost sodobne komunikacije in kot konceptualni umetnik na področjih videa in ambientalnih instalacij. S svojimi eksponati je bil deležen pozornosti na številnih predstavitvah zadnjih let: na natečaju Okno v svet, na razstavi Oko je sintetično v Galeriji M. Bambič na Opčinah, v Anteprima FVG v Butiriju in na Catodica 3 v Trstu v gledališču Miela leta 2008, kjer je bil predstavljen njegov video projekt Via Lactea – Pregovorna ozvezdja. Slednji je predtem zaživel tudi v Mestni galeriji v Ljubljani in v Kraški hiši v Repnu. V Koledarju GMD 2008 in drugih tiskanih publikacijah je opazen Žerjalov oblikovalski prispevek, ki ga odlikuje sintetičnost, rahlo-čutna sugestivnost in sporočilnost, ki jih dosega s preigravanjem bolj ali manj sofisticiranih postopkov. Kljub raznorodnim tehnikam in iskateljski zagnanosti je opus Ivana Žerjala elementaren in svojsko estetsko označen.


David Bandelj pesnik, esejist in literarni znanstvenik

David Bandelj (1978), je pesnik, esejist in literarni znanstvenik iz Gorice, sedaj asistent za književnost na Univerzi v Novi Gorici. Opazneje je nastopil v poeziji z zbirkama Klic iz nadzemlja in Razprti svetovi. V letu 2008 je v knjižni izdaji objavil Razbiranja žarišča, esejistične fragmente in knjižne kritike. Strastna privrženost besedi se pri Bandlju veže na duhovno izročilo evangelijske Besede in ostaja vse od njegovega literarnega nastopa v letu 2000 prepoznavna osnova njegovega leposlovnega in književnega početja. S tega vidika predstavlja modernizirano različico bogate pesniške tradicije svojega prostora ob začetku prejšnjega stoletja. Njegove pesmi so navkljub predani, provokativni religioznosti zavezane življenjski vsakdanjosti: tako v podobah kot v dikciji, tako po motiviki in tematski opredelitvi kot po turbulentni rabi sredstev mediatskega jezika z gesli in sekvencami iz posameznikove eksistencialne in  družbene izpostavljenosti v kaosu sodobnega sveta.


Igor Zobin harmonikar in skladatelj

Glasbena ustvarjalnost Igorja Zobina (1980) se razvija v širokem razponu; kot koncertant, pedagog in skladatelj se je v zadnjih letih uveljavil tudi kot aranžer in korepetitor pri gledaliških predstavah v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Večstransko delovanje ustvarjalca zaznamujejo samozavest, poglabljanje snovi, jasna vizija o lastnih sposobnostih in ciljih. Tržaški harmonikar opozarja nase že od svojih začetkov z zahtevnimi in premišljenimi programskimi izbirami, ki izpričujejo ambicijo po visoki poklicni kakovosti. Tako se je posvetil ovrednotenju glasbila, ki se še danes redkokdaj oglaša s prestižnih italijanskih koncertnih odrov. Z uspešnimi recitali v sklopu pomembnih koncertnih sezon v Italiji in v mnogih evropskih in neevropskih državah se je Igor Zobin večkrat zapisal v kronike kot prvi ali najmlajši harmonikar. Prav tako so se italijanske strokovne revije prvič posvetile svetu harmonike s pisanjem ob njegovih umetniških dosežkih. Uspešni nastopi predstavljajo spodbudo nadarjenemu glasbeniku in pomenijo obenem uveljavitev še ne dovolj upoštevanega koncertnega potenciala njegovega glasbila. Ob tem utrjuje Igor Zobin v svetu prepoznaven aspekt tržaške in slovenske glasbene tradicije, ki mu je pridal žlahten sodobni predznak.

Zlato zrno 2009 – nagovor ob podelitvi nagrade

Nagovor ob podelitvi nagrade Zlato zrno 2009
Narodni dom v Trstu, 23. junija 2009

V Narodnem domu smo, v stavbi nacionalnega ponosa, kulture, umetnosti – človečanskega zanosa izpred sto let. Leta 1920 ga je zajel ogenj nasilne nestrpnosti in uničil živahne nastavke družbenega življenja Slovencev v Trstu in na Primorskem.
Danes tudi prižigamo ogenj v tem domu, a z nasprotnim učinkom. Ob kresu je in po običaju je treba z ognjem odganjati strahove in odkrivati skrite zaklade, zakopane v zemljo. Prižigati up in vedrino ob nastopu mladih na oder umetnosti, medtem ko politični zagati ni videti kraja, ko nam finančni in gospodarski cunami sega čez glavo in nam ne da dihat, ko javna lahkoživost oblastnikov in mogotcev, ki nam samopašno sedijo za vratom, postaja vzorec, kako z reality showom metati ljudem kruha in iger.
Torej je to pravi čas za umetnika. Za samohodca, ki išče nove oblike in novo snov, s katerimi začarati življenje v kristal umetniške stvaritve. Ki išče, kako zgostiti, bolje rečeno razgraditi in na novo sestaviti zapuščino duhovnih prednikov. Kako se ohranjati v sedlu časa in ne biti pojahan od sprotnih družbenih in osebnih stisk. Kako ohraniti notranjo svobodo in igrivost, raziskovalno strast, erotični zanos, kar vse  prinaša zrnje v mlin in kruh smisla na mizo.
Odzivi na razpis za nagrado Zlato zrno nas potrjujejo v občutku, da je ustvarjalna kultura med nami živa in živahna, čeprav ni deležna primernega odseva v občilih. Manj je vidna, posebno na domačih tleh, zato pa sproščeno pluje v širnih tokovih časa, v vrtincih, ki zajemajo v soočanju civilizacij in izkustev celega planeta. In ki jim nalaga odgovornost do naravne in duhovne raznolikosti na planetu Zemlja.
To so torej privzdignjene, patetične besede in sporočila, primerna za današnjo slovesno podelitev nagrad za mlado ustvarjalnost in ko izročamo kocko z Zlatim zrnom enemu od slovenskih umetnikov v naši deželi.
Marsikdo bi pri taki intonaciji in spodbudni načelnosti tudi ostal. Saj je za mistifikacijo in mitizacijo umetnika na Slovenskem še vedno nekaj prostora, čeprav seveda še zdaleč ne toliko kot za folkloro in turistične pobude nasploh.
Sam pa bom izrabil priložnost, da mladim ustvarjalcem položim nekaj manj lepozvenečih stvari na srce. Na osnovi osebnih izkušenj seveda.
-Nikar se, kdor se posvetiš s srcem in umom ustvarjanju, ne zanašaj na kanone, obrazce in principe, ki jih delijo profesorji in kritiki. Saj niso brez duha – te njihove modrosti in pogledi – so pa zagotovo brezosebni! Umetnik pa naj ohranja verodostojnost latnega jaza, orati mora prek ledine v lastni eksistenčni legi.
-Nikar se ne oziraj na odzive v medijih, še manj na to, da boš za svoje delo dobil ustrezno poplačilo. Naši mediji so odvisni od politične sfere, naša politična elita pa plava v plitvi vodi, kar jih zanesljivo drži na površju. Naj te vodi občutek, da živiš na Marsu, tako si medijske brezbrižnosti ne boš gnal k srcu! Slovenski marsovec se pa tudi ne bo grebel za pravični denar – saj le-tega tako in tako ne bo videl, dokler se v formalinu starosti ne potrdi, da si postal obstojno in neproblematično pohištvo, omara za ropotijo in odrabljena oblačila. Ni slabo skratka, če se navadiš na stisko in samoto!
-Nikar se pri ustvarjanju ne prepuščaj besedi, barvam ali tehničnim postopkom, glasbenim prisluhom, spekulaciji uma. Pod skorjo videza šele se skriva prava moč, ki ostaja večpomenska in skrivnostna, ker je redkobesedna, neopazna ali komajslišna. In šele kot taka postane naboj moči in prenosnik: – ljubezni, česa drugega pa!
-Nikar ne računaj na ljubezen. Najbližja ti vidi strgano nogavico in ve za piškav zob; računa pa tudi, da se kot umetnik ne boš zmenil za človeško nemarnost partnerja. In ne računaj večno na svojo mamo! To je počel že Cankar, pa ni bolj srečno prišel skozi.
-Nikar imeti obzir do svojih stanovskih tovarišev, umetnikov. Ti so šele sodrga, vsi po vrsti! Nevoščljivi in zavistni, polni neizpolnjenih ambicij ti bodo skušali ukrasti veščino in ideje, položaj ali mesto. Obrekovali te bodo v javnosti in merodajnih komisijah oblastnikov, ti podtikali grdobije, ki jih sami počnejo, popljuvali nagrado: mors tua vita mea! Če ne bi bili taki, bi ne bili dovolj samoljubni in zasvojeni s lastno estetsko drogo.
Petkrat nikar torej – kot napotnica našim mladim ustvarjalcem.
-In zdaj k nagrajevanju oziroma najprej predstavljanju treh izbrancev: tako da bo spet vzcvetela nevoščljivost, ki neumorno žene jadrnico umetnosti preko odprtega morja;
da si bodo mediji napasli radovednost in napolnili z odmevom svoj zožani prostor;
da bodo mame in ljubice doživele potešitev svojega nagona;
da bodo umetnostni kritiki in interdiscilinarni strokovnjaki imeli kaj secirati,
da se izkaže, kdo je v svojem vrtu pridelal, kar bo potešilo ali vzburilo naše rodoljubno občestvo, da bo na facebooku imelo svoje veselje, v osmici pa svojo kost za glodanje.
Čas je, da omenim družbe in ustanove s plemenitim posluhom, ki so Skladu Sergij Tončič z otipljivimi sredstvi in uslugami priskočile na pomoč pri izvedbi drugega nagrajevanja z Zlatim zrnom, ki je namenjeno  mladim ustvarjalcev iz Dežele Furlanija Julijska krajina. Ti naši hvalevredni botri so:
Zadružna Kraška Banka, KB 1909 iz Gorice, Banka Koper, Tiskarna Graphart.

Nagovorili smo še marsikatero pravno osebo z denarjem pod palcem: upam, da jih bo iz leta v leto več, tudi kot odraz zdrave pameti, da je potrebno v časih zmede, krize, recesije graditi na trajnostnih osnovah, na trajnostnem razvoju, ki ga zagotavlja vlaganje v ustvarjalen pristop.

Prepričan sem, da je naše sponzorje pri njihovi odločitvi vodila misel, da sta znanje in poklicna izkušenost mrtev človeški kapital, če ni vanje vgrajen presežek domišljije, sanj, erosa in pripravljenosti za tveganje v njihovem imenu. Šele z umetnostjo smo polnokrven organizem, ki je pripravljen na izzive življenja in odporen na okužbe od blizu in daleč. Zato se Sklad, ki je v svojem začetku v prvi polovici petdesetih let bil namenjen potrebam visokošolske mladine, zavestno opredeljuje po načelu, da je kreativnost v informatski družbi pogoj uspešnosti posameznika, domače skupnosti in širšega človeškega okolja, ne samo dopolnilo, pač pa srž izobrazbe.

Marko Kravos
predsednik Tončičevega sklada

Štipendije 2008/2009

Razglasitev nagrajenca in podelitev štipendij
Narodna in študijska knjižnica, 19. decembra 2008


ANA KOŠUTA
Dobitnik štipendije za akademsko leto 2008/2009 za izobraževanje po dodiplomskem programu Fakultete za šport v Republiki Sloveniji.

VESNA BAJC
Dobitnik štipendije za akademsko leto 2008/2009 za pridobivanje specializacije za poučevanje na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Furlaniji Julijski krajini po podiplomskem programu SSIS.

JANA JARC
Dobitnik štipendije za akademsko leto 2008/2009 za pridobivanje specializacije za izobraževanje za poučevanje na osnovnih šolah s slovenskim učnim jezikom v Furlaniji Julijski krajini.

Zlato zrno 2008



Razglasitev nagrajenca in podelitev nagrad
Narodni dom v Trstu, 20. junija 2008

Nominiranci

MARTIN TURK
filmski ustvarjalec
dobitnik nagrade zlato zrno 2008



Martin Turk je tržaški filmski ustvarjalec, ki se je po študiju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo udomačil tudi v Ljubljani. Nagrado  Zlato zrno prejema za dvoletje 2006-2008, v katerem je po študijskih in pripravniških letih kot filmar dosegel avtorsko zrelost.
Leta 2003 je bil Turk dobitnik Univerzitetne Prešernove nagrade s filmom Izlet, s katerim je posegel po številnih nagradah tudi drugod po Evropi. Leto po diplomi, ki jo je opravil 2004., je sodeloval kot prvi pomočnik režije pri zadnjem filmu Matjaža Klopčiča Ljubljana je ljubljena, v enaki vlogi je soustvarjal leta 2006 celovečerni film Inštalacije ljubezni režiserke Maje Weiss. Velika šola se je za mladega filmarja začela že veliko prej, v letu 2000, ko je kot asistent sodeloval z režiserjem Danisom Tanovićem pri njegovem filmu No Man’s Land.  
Na Festivalu slovenskega filma 2006. je bil Martin Turk nagrajen z vesno za najboljši slovenski kratki igrani film Rezina življenja. Gre za izsek iz življenja para, v katerem se prepletajo čustvena resničnost, neuresničena želja in ljubosumje. Leta 2008 je bil film Martina Turka Vsakdan ni vsak dan uvrščen v redni program festivala v Cannesu. S kubističnim pristopom simultanih, v filmu seveda zaporednih prizorov ene zgodbe, odkrije režiser optično raznolikost nevsakdanjega človeškega dogodka.     Martin Turk se je v zadnjih letih uveljavil kot avtor natančnega vizualnega posluha, ki mu ni tuj žanrski prijem, a ga uporablja za razkrivanje človekovih duševnih stanj, čustvenih razmerij in družbenih odnosov. Kot scenarist in režiser oblikuje v svojih filmih zgodbe, okoliščine in like s senzibilnostjo in prečiščenostjo, pri tem pa vnaša v slovensko filmsko kulturo navdih iz romanskega in sredozemskega sveta.


Riccardo Baldassarri fotografija in design

V letih 2007-2008 se je Baldassarri izkazal s številnimi fotografskimi kolekcijami in tiskanimi in elekronskimi publikacijami, objavljen je na vrsti spletnih strani na internetu, sodeloval je na  številnih likovnih razstavah in multimedialnih dogodkih.
Fotograf in oblikovalec Riccardo Baldassarri je obdarjen z občutljivim očesom in nemirno radovednostjo. Naš čas opazuje in beleži skozi usedline preteklosti in prebliske sedanjosti. Predan je digitalni tehniki in aktivno angažiran v iskanju novih pogledov na svet ter novih izraznih možnosti umetniškega odzivanja na sedanjost, celo njenih marginalnih pojavov v nekakšnih ekstremnih strdkih, ob tem pa nam s svojo navdušujočo zagananostjo ponuja nov pristop do razumevanja enigmatičnosti našega časa.


Nikla Petruška Panizon gledališka igralka

Imenovanje temelji na vidnejših vlogah iz zadnjih dveh gledaliških sezon: Arlette v Pahorjevem Spopadu s pomladjo, Zaum/Didaskalija v Pasolinijevem Svinjaku, Maša v Erdmanovem Samomorilcu in Tonette v Molièrovem Namišljenem bolniku.
Nikla Petruška Panizon, članica igralskega ansambla Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, je v zadnjih dveh letih oblikovala vrsto vlog-likov, s katerimi je stopila k samemu vrhu svojega izpovednega izraza, od koder se odstirajo poti k še večjim dosežkom. Njeno delo temelji na inteligentni razčlembi likov, ki jih upodablja in na iskrenem iskanju znotraj lastne življenjske in odrske izkušnje. Soočanje z raznolikimi režijskimi poetikami in žanri vodi Niklo Petruško Panizon k vse bolj avtentičnim interpretacijam, ki jih zaznamujejo prefinjena psihološka razsežnost, ironija in humor.


Patrick Quaggiato skladatelj

Quaggiatov skladateljski opus, okr. dvesto zborovskih, komornih in orkestralnih skladb, je objavljen v petih zbirkah in v reviji Naši zbori. V zadnjem času se je predstavil s kantato v počastitev Alojzu Gradnika in skladbo, posvečeno Mateju Boru. Komorni zbor Ipavska je leta 2006 prejel dvoje nagrad za izvedbo njegovih skladb, mladinski zbor Državne zborovske Federacije Feniarco pa je lani na turneji po Italiji izvajal štiri njegove skladbe.
Petindvajsetletni goriški skladatelj, dirigent, pevec in tolkalist Patrick Quaggiato že sodi med zanimive predstavnike nove generacije slovenskih skladateljev. V svojih stvaritvah razvija lastne stilne značilnosti, ki temeljijo ali so v dialoškem razmerju z glasbeno tradicijo. Opazna je kompozicijska rigoroznost, ki jo odlikuje naravna, neakademska in neafektirana govorica. Eksperimentalna tveganja so smotrna in povezana s sporočilim nabojem skladbe, raznolikost prijemov pa izpričuje njegovo raziskovalno zvedavost in ustvarjalno energijo. Quaggiatov ugled potrjujejo številna naročila, snemanja in objave njegovih skladb ter izvedbe zborovskih del.

Zlato zrno 2008 – nagovor ob podelitvi nagrade

Nagovor ob podelitvi nagrade Zlato zrno 2008
Narodni dom v Trstu, 20. junija 2008

Smo na tem svetu, v tem prostoru, v tem času, kolikor se tega zavedamo. Kolikor smo nabiti z energijo, ki seva v prihodnost in predstavlja za naše človeško okolje sled na prehojeni poti, pa tudi nakazuje preživetvene možnosti posameznika in skupnosti v prihodnje. Od take moči so od nekdaj izgorevali pojavi v družbi, ki jim po domače pravimo umetniki. Ki predstavljajo kritični domet duha prav zato, ker so nekoliko čudni v svoji zagnanosti preko roba zdrave pameti in vsakdanjega spretnjakarstva.
To so umetniki nekdaj in danes. Vsak na svojem področju.
Zdi se, da so ustvarjalci, ki se danes na našem koncu, v naši deželi in s predznakom slovenstva predajajo svojim ambicijam in sanjskim vizijam, še posebno nori.
Globalizirani svet okrog njih – in okrog nas – je strašen v svojih posedovalnem nasilju, v svoji nemoralni razporeditvi moči nad viri hrane, energije, znanja, komunikacij, zdravja. Evropo zagrinja malodušje in tone v demagogijo in obskurantizem, z Italijo v prvi vrsti. Mali slovenski mikrokozmos, ki mu ponekod še pravijo zamejski Slovenci, prav tako tone v gospodarsko, politično in družbeno recesijo. To pa ni posledica tuje zagate duha, ampak predvsem lastne malomarnosti.
Naš mali svet: naše časopisje in ostali mediji, naša politika naše izobraževalne in ostale inštitucije, na katerih sloni sedanja in prihodnja kohezivnost skupnosti, pa tone v drobnjakarstvo, folklorizem, golo verbalno postavljaštvo – brez odnosa do velike kulturne zapuščine Trsta, Gorice, Špetra  – in je brezskrbno do pogojev dela novih rodov, ki se drznejo mimo materialne in zaposlitvene varnosti investirati svoje moči in svoj talent v – iluzije. In tako v naših medijih ni kritiškega spremljanja umetniških zvrsti in rasti posameznikov; nikjer profesionalno vodene organizacijske mreže, ki bi razporejala, spodbujala, uveljavljala v socialni sredini in v svetu umetniška dela naših ustvarjalcev, tako kot povsod po svetu: z galerijo, revijo, založbo, koncertno – konferenčno dvorano in multimedialno agencijo.
Naši ustvarjalci so in bodo rasli, kolikor jih bo njihova sredina sprejemala, jemala v obzir s spoštovanjem kot sol naše prihodnjosti, sled našega izvirnega načina bivanja na tem robu.
Politika, gospodarstvo, komunikacije, denarništvo, vse to so prazne posode, votle prikazni, ki ne zagotavljajo kvalitete življenja – pa še vsak čas znova zapadajo v krizo ali stagnacijo, ki je posledica vsakršnega amaterizma, še bolj pa pritlehne sprijaznjenosti, da je pač treba živeti iz rok v usta.
Kvaliteto življenja predstavlja presežna vrednost duha, ki ljudi povezuje in jim daje upati, da njihova specifika, njihova identiteta, da njihov pojav ni nekaj povsem obrobnega, ampak da je zvestoba avtentičnemu in izvirnemu načinu bivanja smiselna in pogoj za preživetje slovenske identitete v teh krajih, pa tudi vsega našega planeta – kot planeta mnogoterih človeških obrazov, jezikov, izrazov –  in iluzij!
Sami, in vsak posebej, si moramo pogledati v obraz in se napotiti proti trajnejšim razvojnim vrednostim.
Tak poskus predstavlja tudi nagrajevanje mladih umetnikov. Nastal je iz nelagodja starejših ustvarjalnih rodov, ko so začutili malomarnost družbene sredine do te identitetne dimenzije, ki predstavlja našo samozavest, samozavedanje in perspektivo. Ko smo zaslutili, da bo ali da že je tudi naše delo v marsičem izviselo v prazno, da se zožuje tudi naš manevrski prostor, če ne bo mlajših generacij, ki bodo po svoje, morda tudi mimo ali proti nam obnavljale vitalne energije okolja, ki jih je rodilo.
Pretresljivo je za umetniškega ustvarjalca spoznanje, ko se ozreš okrog sebe in se vprašaš: Dove tornare – kam domov? V obubožano, osramočeno bajto s spokopanimi temelji in vdrto streho, ki je je samo še groteskno pročelje, samo še etnografska kuliserija?! Krog in krog pa karmarsko rodoljubje in rodoljubno kramarstvo.
Kdaj bomo spet doma v “narodnem domu” naših umetniških prednikov in naših ustvarjalnih naslednikov?!
Zasejali smo zlato zrno, da nam spet obudi iluzije. Naj bodo novi, mladi zanesenjaki vsem nam tudi zrno soli, ki zaboli na rani, a daje okus vsakdanjemu kruhu.

Marko Kravos
predsednik Tončičevega sklada