Nagovor ob podelitvi podpor 2016/17
Dijaški dom Srečko Kosovel, 12. decembra 2016
VLOGA JEZIKA IN KULTURE MED SLOVENCI V ITALIJI
Mislim, da sta največji bogastvi, ki ju imamo Slovenci, naša kultura in jezik. Brez njiju bi bili še danes skupnost brez lastne identitete. To vsi vemo in ni naključje, da s tolikšno pozornostjo praznujemo obletnico rojstva in smrti Franceta Prešerna. Tudi tuji literarni zgodovinarji priznavajo začetniku moderne poezije na Slovenskem, da je bil jezikovni genij. V tedanjih razmerah je bilo njegovo delo izjemnega pomena v duhovnem, jezikovnem pa tudi političnem smislu. Slovenci smo bili še v prvih desetletjih 19. stoletja ljudstvo miroljubnih poljedelcev, kot je Slovane označil nemški filozof Gottfried Herder (1744-1803). In verjetno bi še dolgo ostali vezani predvsem na domačo folkloro, če se ne bi pojavil pesnik takega formata, kakršen je bil pisec Sonetnega venca. Znani angleški zgodovinar Alan John Taylor je v zgodovinski knjigi Habsburška monarhija (Habsburg Monarchy, 1809–1918) zapisal, da so nekatere slovanske narode v dobi romantike ustvarili pesniki. To gotovo velja tudi za nas Slovence, ki brez Prešerna ne bi bili to, kar smo.
Kaj pa bi moralo to védenje posredovati vsem Slovencem in še posebej nam, živečim v tuji državi? Zavest, da imajo duhovne vrednote , med njimi predvsem jezik, prvenstveno vlogo v življenju skupnosti. Vloga jezika pa je tem večja, kolikor bolj je ogrožena skupnost, ki ga govori. Čeprav so se razmere pri nas v zadnjih časih nedvomno spremenile na bolje, je slovenščina mnogim Italijanom na Tržaškem kot tudi na Goriškem, v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini še danes trn v peti. V današnjem Trstu le redko srečamo italijanskega intelektulca, ki bi suvereno obvladal naš jezik in postal tako pomembnejši posrednik med slovenskim in italijanskim svetom. Posledica tega pa je, da naše kulture skoraj nihče ne pozna. Prav globlje poznavanje »drugega« ob sebi pa je gotovo pot do medsebojnega razumevanja in spoštovanja. Na drugi strani si moramo priznati, da tudi mi sami premalo skrbimo za svoj jezik. V današnjem času je opaziti ne samo med neizobraženimi ljudmi, temveč tudi med intelektualci ohlapen in večkrat brezbrižen odnos do materinščine. Ob tem se je treba seveda zavedati, da ne gre samo za jezik, ampak za nekaj globljega, kar razkriva in opredeljuje človekovo bistvo v celoti. In končno ne smemo pozabiti na že večkrat poudarjeno misel, da so pri vsakem posamezniku meje jezika hkrati tudi meje njegovega duha.
Danes se veliko govori in piše o uvajanju angleščine v redna predavanja na slovenskih univerzah. To se mi zdi zelo problematično. Mislim, da bi moralo veljati naslednje: dokler štejemo univerzo za slovensko, mora slovenščina ostati njej poglavitni jezik in to na vseh stopnjah študija. Kajti univerza je ne samo uporabnik slovenskega jezika, temveč tudi njegov soustvarjalec. Tu jezik tudi nastaja. Nastaja njegova zmožnost izraznega obvladanja številnih strok. Če se temu odrečemo, pomeni, da se odrečemo slovenski jezikovni kompletnosti, da pristajamo na domačijski oziroma družinski jezik, na dvoriščni jezik, kot bi dejal Peter Handke. Skratka, če jezik izgubi zgornja nadstropja – kamor sodita znanost in umetnost – izgubi tudi svojo evropskost. Zdelo se mi je prav, da se dotaknem tega za slovenske razmere tako aktualnega problema, ker bodo mnogi med vami študirali prav v Sloveniji na tamkajšnjih univerzah.
Naj sklenem svoje kratko razmišljanje z besedami koroškega pisatelja Florjana Lipuša, ki jih je poudaril v svojem govoru ob prejetju Prešernove nagrade leta 2004: »Z jezikom smo ali nismo. Z jezikom bomo ali ne bomo.«
Marija Pirjevec
predsednica Tončičevega sklada