Nagovor ob podelitvi nagrade Zlato zrno 2011
Narodni dom v Trstu, 17. junija 2011
Tako kot je človek oblečen v lastno kožo, je tudi vsako naše dejanje, vsako naše početje odeto v sedanjost. Sodobnost kot odmerek bivanja, čas med minulim dogodkom, med izkušnjo z včerajšnjim – in med želelnim naklonom v čas prihodnosti, v čas zasnov in prenovitve. Res, sedanjik se nam kot koža tesno prilega! Včasih imamo občutek, da nas utesnjuje, da smo v njej preveč izpostavljeni dolgim rokam družbe, omejeni od njenih kriz, uboštva njenega duha, predvsem pa slepilnih manevrov, s katerimi si prilašča naš osebni čas in našo moč, naše znanje, svobodo.
Za ustvarjalčevo kožo je značilna občutljivost, saj je ovojnica za ambiciozni ego; a ta koža je tudi varovalna membrana za človečnost posameznika našega časa, za njegov individualistični trenutek v družbeni danosti. Je čutilo posameznika za nežne dotike in zadnja pregrada pred odtujitvenimi poseganji v zasebnost. Ta po-sebna za-sebnost je plodni vrt biotske raznovrstnosti človeškega sveta. Raznovrstnost osebkov, ki dihajo naš tukaj in zdaj.
V vsakem umetniškem dejanju je zrno, zlato zrno svobode, ki si jo ustvarjalec privošči v odnosu do spon preteklosti in spon družbene sivine vsakdanjika: da bi s tem ohranil svojo izvirnost, enkratnost in da bi v svoje časovno okolje, v to ozko kožo družbene danosti vtisnil svoj pečat, svoj biserni strdek, ki pričuje o strasti in radosti bivanja in dela.
Nagrade Zlato zrno za mlade slovenske umetniške zagnance si niso izmislili trgovci z novci ali bančnki s svojimi finančnimi merniki in indeksi – da bi si oprali z njo roke. Niti ni zrasla na zelniku politikov, javnih rodoljubcev, ki se sicer radi postavljajo na odre in pred snemalne kamere z duhovnimi samorogi, nesmrtnimi umetniki. Niti ni nagrada vaba za zviševanje reitinga naših medijev: ti imajo že šport, vreme in črno kroniko v ta namen.
Zlato zrno je nastalo na osnovi plemenite zapuščine, ki so jo v spodbudo osamosvojitvenih teženj po znanju, veščini in vizijah pri mladih namenili v Tončičev sklad zdravorazumski ljudje. Nastala in oblikovala se je skozi prva štiri leta kot gesta umetniško kreativnih oseb ali umetniško senzibilnih spremljevalcev, da bi spoznavala in podpirala mladostni preboj tako v naših kulturnih ustanovah kot pri posameznikih: doma ali v velikem svetu. V tem je smisel Zlatega zrna! Seveda zaznavamo nekaj solidarnosti pri naši bančnih in finančnih ustanovah – a veliko veliko manj, kot bi jo slovenska krizantema – razpoznavni znak in znak samozavesti v gumbnici obubožanca ! – zaslužila. Pri politični „eliti“ ni naša pobuda naletela ne na bev ne na mev. Morda bi zaznali pri njej le kako nagrajevalno oponašanje. Še najbolj stojijo ob strani našim prizadevanjem za pomladitev umetniških zvrsti naši mediji: a kaj, ko so tako krajinsko omejeni v svojem občinstvu in preslabo opremljeni s strokovnimi publicisti, da bi našim ustvarjalcem tudi pozneje lahko kritiško sledili.
Podeljevanje Zlatega zrna pomeni Tončičevemu skladu setev. Z nagrajevanjem ne izpostavljamo poudarjene slovenskosti ne drugih identitetnih poslanstev v ustvarjanju: našemu zrnu gre predvsem za avtentično, polnokrvno brstje novih generacij, za mlado kožo na sedanjiku naše skupnosti. Ta avtentičnost bo vam, mladim slovenskim likovnikom, glasbenikom, besedovalcem v knjigi, z odra ali z ekrana, v multimedialnih izraznih stvaritvah, arhitekturi in kar je še takega – omogočilo, da se boste počutili v lastnem sedanjiku doma: sproščene in cenjene obenem. Tako bo tudi starejša umetniška generacija zaznala, da je v navezi z vami, da je njeno delo osmišljeno, četudi podvrženo vašemu oporekanju in vašim ustvarjalnim presežkom.
Najhuje bi bilo, če bi vaš kreativni zagon ne našel ne tal ne odmeva. A zdaj smo tu, drug ob drugem v narodni koči strica Toma (tako bi bilo mogoče še najustrezneje reči temu krhlju Fabianijeve palače, ki je bila Slovencem dodeljen: a le ob delavnikih do 19. ure!). Pa kaj, Slovencem nam je pohlevna skromnost pisana na kožo! – A danes je slovesnost podeljevanja priznanj in nagrade – in vsaj zagodrnjamo lahko prav zaradi poguma in samozavesti, ki nam jo vlivajo mladi. Naj jim gre ob tej priložnosti le še toplo naročilo: Bodite samohodci – avtentični samonikleži v tem, kar ustvarjate: tako boste zagotovili vaši/naši družbeni sredini kisik, umetnosti pa vlogo očiščevalnega plamena, ki sveti – iz roda v rod, iz veka v vek! Iz enih rok – v rock & roll!
Marko Kravos
predsednik Tončičevega sklada