Nagovor ob podelitvi nagrade Zlato zrno 2009
Narodni dom v Trstu, 23. junija 2009
V Narodnem domu smo, v stavbi nacionalnega ponosa, kulture, umetnosti – človečanskega zanosa izpred sto let. Leta 1920 ga je zajel ogenj nasilne nestrpnosti in uničil živahne nastavke družbenega življenja Slovencev v Trstu in na Primorskem.
Danes tudi prižigamo ogenj v tem domu, a z nasprotnim učinkom. Ob kresu je in po običaju je treba z ognjem odganjati strahove in odkrivati skrite zaklade, zakopane v zemljo. Prižigati up in vedrino ob nastopu mladih na oder umetnosti, medtem ko politični zagati ni videti kraja, ko nam finančni in gospodarski cunami sega čez glavo in nam ne da dihat, ko javna lahkoživost oblastnikov in mogotcev, ki nam samopašno sedijo za vratom, postaja vzorec, kako z reality showom metati ljudem kruha in iger.
Torej je to pravi čas za umetnika. Za samohodca, ki išče nove oblike in novo snov, s katerimi začarati življenje v kristal umetniške stvaritve. Ki išče, kako zgostiti, bolje rečeno razgraditi in na novo sestaviti zapuščino duhovnih prednikov. Kako se ohranjati v sedlu časa in ne biti pojahan od sprotnih družbenih in osebnih stisk. Kako ohraniti notranjo svobodo in igrivost, raziskovalno strast, erotični zanos, kar vse prinaša zrnje v mlin in kruh smisla na mizo.
Odzivi na razpis za nagrado Zlato zrno nas potrjujejo v občutku, da je ustvarjalna kultura med nami živa in živahna, čeprav ni deležna primernega odseva v občilih. Manj je vidna, posebno na domačih tleh, zato pa sproščeno pluje v širnih tokovih časa, v vrtincih, ki zajemajo v soočanju civilizacij in izkustev celega planeta. In ki jim nalaga odgovornost do naravne in duhovne raznolikosti na planetu Zemlja.
To so torej privzdignjene, patetične besede in sporočila, primerna za današnjo slovesno podelitev nagrad za mlado ustvarjalnost in ko izročamo kocko z Zlatim zrnom enemu od slovenskih umetnikov v naši deželi.
Marsikdo bi pri taki intonaciji in spodbudni načelnosti tudi ostal. Saj je za mistifikacijo in mitizacijo umetnika na Slovenskem še vedno nekaj prostora, čeprav seveda še zdaleč ne toliko kot za folkloro in turistične pobude nasploh.
Sam pa bom izrabil priložnost, da mladim ustvarjalcem položim nekaj manj lepozvenečih stvari na srce. Na osnovi osebnih izkušenj seveda.
-Nikar se, kdor se posvetiš s srcem in umom ustvarjanju, ne zanašaj na kanone, obrazce in principe, ki jih delijo profesorji in kritiki. Saj niso brez duha – te njihove modrosti in pogledi – so pa zagotovo brezosebni! Umetnik pa naj ohranja verodostojnost latnega jaza, orati mora prek ledine v lastni eksistenčni legi.
-Nikar se ne oziraj na odzive v medijih, še manj na to, da boš za svoje delo dobil ustrezno poplačilo. Naši mediji so odvisni od politične sfere, naša politična elita pa plava v plitvi vodi, kar jih zanesljivo drži na površju. Naj te vodi občutek, da živiš na Marsu, tako si medijske brezbrižnosti ne boš gnal k srcu! Slovenski marsovec se pa tudi ne bo grebel za pravični denar – saj le-tega tako in tako ne bo videl, dokler se v formalinu starosti ne potrdi, da si postal obstojno in neproblematično pohištvo, omara za ropotijo in odrabljena oblačila. Ni slabo skratka, če se navadiš na stisko in samoto!
-Nikar se pri ustvarjanju ne prepuščaj besedi, barvam ali tehničnim postopkom, glasbenim prisluhom, spekulaciji uma. Pod skorjo videza šele se skriva prava moč, ki ostaja večpomenska in skrivnostna, ker je redkobesedna, neopazna ali komajslišna. In šele kot taka postane naboj moči in prenosnik: – ljubezni, česa drugega pa!
-Nikar ne računaj na ljubezen. Najbližja ti vidi strgano nogavico in ve za piškav zob; računa pa tudi, da se kot umetnik ne boš zmenil za človeško nemarnost partnerja. In ne računaj večno na svojo mamo! To je počel že Cankar, pa ni bolj srečno prišel skozi.
-Nikar imeti obzir do svojih stanovskih tovarišev, umetnikov. Ti so šele sodrga, vsi po vrsti! Nevoščljivi in zavistni, polni neizpolnjenih ambicij ti bodo skušali ukrasti veščino in ideje, položaj ali mesto. Obrekovali te bodo v javnosti in merodajnih komisijah oblastnikov, ti podtikali grdobije, ki jih sami počnejo, popljuvali nagrado: mors tua vita mea! Če ne bi bili taki, bi ne bili dovolj samoljubni in zasvojeni s lastno estetsko drogo.
Petkrat nikar torej – kot napotnica našim mladim ustvarjalcem.
-In zdaj k nagrajevanju oziroma najprej predstavljanju treh izbrancev: tako da bo spet vzcvetela nevoščljivost, ki neumorno žene jadrnico umetnosti preko odprtega morja;
da si bodo mediji napasli radovednost in napolnili z odmevom svoj zožani prostor;
da bodo mame in ljubice doživele potešitev svojega nagona;
da bodo umetnostni kritiki in interdiscilinarni strokovnjaki imeli kaj secirati,
da se izkaže, kdo je v svojem vrtu pridelal, kar bo potešilo ali vzburilo naše rodoljubno občestvo, da bo na facebooku imelo svoje veselje, v osmici pa svojo kost za glodanje.
Čas je, da omenim družbe in ustanove s plemenitim posluhom, ki so Skladu Sergij Tončič z otipljivimi sredstvi in uslugami priskočile na pomoč pri izvedbi drugega nagrajevanja z Zlatim zrnom, ki je namenjeno mladim ustvarjalcev iz Dežele Furlanija Julijska krajina. Ti naši hvalevredni botri so:
Zadružna Kraška Banka, KB 1909 iz Gorice, Banka Koper, Tiskarna Graphart.
Nagovorili smo še marsikatero pravno osebo z denarjem pod palcem: upam, da jih bo iz leta v leto več, tudi kot odraz zdrave pameti, da je potrebno v časih zmede, krize, recesije graditi na trajnostnih osnovah, na trajnostnem razvoju, ki ga zagotavlja vlaganje v ustvarjalen pristop.
Prepričan sem, da je naše sponzorje pri njihovi odločitvi vodila misel, da sta znanje in poklicna izkušenost mrtev človeški kapital, če ni vanje vgrajen presežek domišljije, sanj, erosa in pripravljenosti za tveganje v njihovem imenu. Šele z umetnostjo smo polnokrven organizem, ki je pripravljen na izzive življenja in odporen na okužbe od blizu in daleč. Zato se Sklad, ki je v svojem začetku v prvi polovici petdesetih let bil namenjen potrebam visokošolske mladine, zavestno opredeljuje po načelu, da je kreativnost v informatski družbi pogoj uspešnosti posameznika, domače skupnosti in širšega človeškega okolja, ne samo dopolnilo, pač pa srž izobrazbe.
Marko Kravos
predsednik Tončičevega sklada