Nagovor ob podelitvi štipendij in podpor 2010/11
Dijaški dom Srečko Kosovel, 14. januarja 2011
Sklad Tončič je združba ljudi, ki upravlja z zapuščinami uglednih mož in družin: njen osnovni smoter je spodbujanje izobrazbe in njene uveljavitve v naši družbi ter s podporami izkazovati solidarnost do socialno šibkejših v naši skupnosti, med Slovenci v Italiji.
Torej naš cilj predstavlja razum, še bolje razumništvo, nosilci razuma, ki so za vsako družbeno skupino plast, preko katere se skupnost vključuje v civilizacijske tokove današnjega sveta in ob tem ohranja svoje izvirne identitetne poteze, svojo fiziognomijo.
Vsem letošnjim prejemnikom podpor in štipendij iskreno želim, da bi se pri nabiranju znanja, pri njegovem pomnjenju in izrabi izkazali in si tako zagotovili primerno mesto in vpliv v domačem ali kakem drugem okolju – saj vemo, da je znanje danes vnovčljivo predvsem v planetarnih razsežnostih in le tako se lahko tudi razvija in išče v neznano, v presežno!
A prav ta neznani, neprehojeni svet je na vseh področjih znanja in ustvarjanja nedosegljiv le z veščinami razuma: z znanjem namreč stopicamo v že znanem: naš svet pa je potreben prenavljanja, večnega lova za boljšim, bolj skladnim razmerjem med naravo in kulturo človeka.
Pri tem je poleg razuma potrebno še srce, v katerem gnezdijo želje, sanje, čustva, etični sistem, predvsem pa domišljija, inventivnost, brez katere naš um ostaja pri tleh in se vrti le okrog svoje osi.
Torej pazite, da ohranjate tudi v prsih bogat nabor duševnih veščin, svojo senzibilnost in iznajdljivost, svoje navdušenje in svoj odpor do zgrešenih, topoumnih zablod. Srce, skratka!
In poleg glave in srca se je treba ogledati še kam; nekoliko pod njima : seveda pod popkom. Torej tam, kamor krščanski moralizem noče niti pogledati, rasejo pri človeku noge (pri pticah je drugače – njim rasejo kar naravnost iz srca!). Želim vam, dragi mladi prijateljice in prijatelji, da bi vas zanesljivo nosile križem po svetu, da bi na njih zanesljivo lovili ravnotežje (zato imamo po dvoje nog!) med plemenitim in jalovim, zlim: med osebno rastjo in osvobojenostjo ter utesnjujočo “službo” neogibnemu, banalnemu vsakdanjiku.
Predvsem pa, da bi vas te noge spet in spet vračale k svoji rodni sredini, pod domači krov, v domače gnezdo: da se bo ponašalo z vašim perjem, da se bo z vašo pomočjo dvignilo iz zanemarjenega ždenja v plitvinah manjšinskosti. Da boste s svojim ugledom in intelektualno svežino pridali kako slamico v naše gnezdo. V gnezdo, ki smo ga prejeli od prejšnjih rodov in ga je potrebno ves čas dopolnjevati, posodabljati, da bo pričevalo iz roda v rod o tem, da smo bili, da smo in da bomo v svoji spremenljivi a prepoznavni identiteti še naprej zakoreninjeni in doma. Da je ta naš dom ena izmed malih zvezd na utripajočem nebu humanoidnega univerzuma.
Tončičev sklad s svojo premišljeno potezo – s štipendijami in podporami študirajoči visokošolski mladini – dodaja slamico, da se bodo nove generacije preživele in se razpeljale. A tudi zrasle ob zavesti, da je gnezdo mnogo večje od osebne kariere, od utesnjujočih zahtev sodobnih znanstvenih inštitucij, ki vpregajo vsako področje v voz gole produktivnosti in kompetitivnosti. Brez gnezda bi se odtujili svoji človeški ozemljenosti, toplemu razmerju med zgodovino in upanjem v bodoče rodove.
Na vaši poti in na vašem vračanju domov torej vso srečo: veliko veliko uspehov in osebnega zadoščenja!
Marko Kravos
predsednik Tončičevega sklada