Slovenski visokošolski sklad Sergij Toncic

Razglasitev nagrajenca in podelitev nagrad
Narodni dom v Trstu, 17. junija 2011

O nominacijah za nagrado Zlato zrno 2011
Zlato zrno, nagrada za mlade slovenske ustvarjalce iz Dežele Furlanije Julijske krajine, ki jo letos že četrtič podeljuje Sklad Sergij Tončič v Trstu, je tudi letos na dosegu štirih nominiranih. To so: Petra Grassi, Mateja Černic, Jure Kopušar in soustvarjalca zgoščenke Tekocina Peter Gergolet in Andrej Kralj. Tako se je odločila žirija, ki jo sestavljajo ugledna ustvarjalna imena: Klavdij Palčič, Marko Sosič, Aleš Doktorič, Rosana Paliaga in Marko Kravos. V utemeljitvah je izpostavljeno, kako so nove ustvarjalne osebnosti v zadnjih dveh letih oživljale kulturni utrip našega prostora in ga obenem izzivale s preseganjem kalupov in ljubiteljske samozadostnosti v umetnosti. Na slovesnosti v Narodnem domu v Trstu je bila razglašena dobitnica letošnje nagrade Zlato zrno, ki prejme umetniško oblikovano kocko – znak igre na srečo in tveganja – in denarni znesek. Prav tako bodo tudi nominiranci deležni listine s priznanjem in denarno spodbudo za svoj opazni ustvarjalni dosežek. Na podelitvi je nastopil lanski prejemnik Zlatega zrna harmonikar Igor Zobin, predsednik Tončičevega sklada Marko Kravos pa je kot običajno v svojem nagovoru razgrnil razmislek o ustvarjalnem okolju, pogojih za delo in uveljavitev novih generacij slovenskih ustvarjalcev pri nas. V Narodnem domu v Trstu se je odvijal v petek, 17. junija ob 17.30, praznično “kresni” trenutek, ko se je izkazala pozornost občinstva in medijev do izrazitih prebojnih dosežkov na domači in mednarodni sceni naših mladih entuziastov v obdobju zadnjih dveh let – ter priložnost, da je topel domač aplavz spodbudil letošnje nominirance in nagrajenca Zlatega zrna 2011.

Zlato zrno 2011 prejme zborovodkinja Mateja Černic.

Z diplomami in denarnimi spodbudami so bili odlikovani: Petra Grassi, Jure Kopušar in Peter Gergolet in Andrej Kralj.

Nominiranci

Nominiranci prejmejo diplomo s priznanjem in 500 evrov, eden od njih, nagrajenec, pa umetniški predmet, delo Benečanke Luise Tomasetig, in znesek 2000 evrov.


Mateja Černic zborovodkinja
dobitnica nagrade zlato zrno 2011



Mateja Černic je zborovodkinja mlajše generacije, ki je s tekmovalnimi in umetniškimi dosežki vokalne skupine Bodeča neža iz Vrha sv. Mihaela, v kratkem času dosegla preboj iz razširjenega, samoreferenčnega zadovoljevanja, kar pomeni tudi emancipacijo amaterske zborovske dejavnosti. Njen pristop nosi pečat zdrave ambicije po mednarodni konfrontaciji ter stalnem posodabljanju delovne metode v spoštljivem odnosu do visoke umetniške vrednosti, ki jo zborovsko petje lahko odrazi tudi na ljubiteljskem nivoju. Tankočutnost, komunikativnost, pozornost do kakovosti vokalnega izražanja, predvsem sposobnost razumevanja in poglabljanja stilnih in izvajalskih zahtev slovenske in tuje zborovske literature v širokem časovnem razponu zaznamujejo njen pristop s predznakom odlike. Pred kratkim je z zborom Bodeča Neža osvojila dve zlati priznanji na državnem tekmovanju v Vittoriu Venetu, lani pa prvo mesto in najvišje priznanje na Mednarodnem festivalu mladinske zborovske glasbe v Belgiji, leta 2009 dve zlati plaketi na Mednarodnem tekmovanju Slovakia cantat v Bratislavi. Ta in še druga priznanja pričajo o iskanju širše resonance in o smotrni izbiri ustvarjalnih ciljev.


Petra Grassi skladateljica in zborovodkinja



Petra Grassi je pianistka, pedagoginja, korepetitorka, zborovodkinja, skladateljica, predvsem pa navdušena raziskovalka glasbene umetnosti, ki jo pri vseh teh dejavnostih vodi zavest o pomenu strokovne izobrazbe, na kateri sloni njeno ambiciozno in hkrati samokriticno umetniško snovanje, ob tem pa še stremljenje po izpopolnjevanju s študijem klavirja, solopetja, dirigiranja, kompozicije in glasbene pedagogike. Njene zborovske skladbe izvajajo priznani slovenski zbori in so bile izbrane tudi za tekmovalne programe. Z jasnim, analiticnim pogledom in željo po konfrontaciji gradi svojo polivalentno glasbeno identiteto in premišljeno usmerja svoj trud v obrtniško brezhibno izvedbo ustvarjalnega dela z željo po preseganju povprecnosti v domacem okolju. Letos je diplomirala iz glasbene pedagogike na tržaškem konservatoriju Tartini z muzikološkim obravnavanjem fonetike slovenske poezije v treh skladbah, ki jih je napisala za dekliški-ženski zbor.


Jure Kopušar gledališki ustvarjalec



Jure Kopušar je študent tretjega letnika AGRFTV v Ljubljani, ki v zadnjih letih izstopa med mladimi gledališkimi ustvarjalci. Nase je opozoril že pred vpisom na Akademijo, tako ob priložnostnih javnih nastopih kot v manjših vlogah pri predstavah Slovenskega stalnega gledališca v Trstu ter z vlogami, ki jih je odigral v okviru gledališke šole Studio Art. Že takrat je bila opazna njegova govorna kultiviranost, ob njej pa mnogostranska odrska prezenca ter izpovedovalna moc. Slednja se je v casu študija okrepila ter znatno prispevala k uspehu predstav, ki jih je oblikoval na Akademiji, saj so le te gostovale tako na Borštnikovem srecanju kakor tudi na festivalih v Istambulu in Novem Sadu. Zaupane so mu bile vloge v vec slovenskih filmih, potrditev njegove igralske tenkocutnosti in vecplastnosti pa predstavlja vloga travestita v Schnitzlerjevem Vrtiljaku (Rondo-ju) v zadnji sezoni Slovenskega stalnega gledališca v Trstu.


Nominacija za ustvarjalni projekt

Peter Gergolet in Andrej Kralj za zgoščenko Tekočina



Doberdobčan Peter Gergolet in Tržacan Andrej Kralj sta s skladbami na zgošcenki Tekocina skupine Vulture and the Guru izrazila svojo izvirno glasbeno in besedno ustvarjalnost, ki presega lokalno povprecje in povprecnost z iskanjem dialoga s sodobnimi trendi na širšem mednarodnem obzorju. Pri izvedbi izvirne glasbe na cd-ju so sodelovali številni krajevni ustvarjalci, ki so vsak po svoje prispevali k uglašenemu mozaicnemu projektu. Ta je evidentiral velik izrazni potencial mladih glasbenikov, ki jim je varnost obrabljenih kalupov in gole tržnosti pretesna. Od konceptualne svežine graficne podobe zgošcenke do eklekticnih uglasbitev, ki so smiselno izoblikovane v živ splet z besedilom, je Tekocina kompleksen glasbeni dosežek, pri katerem ne gre prezreti še odprtega obmejnega profila sodelujocih, kar se kaže v raznolikosti zasedbe – pravem laboratoriju neobremenjene, svetovljansko obarvane deželne ustvarjalnosti.

Nagovor ob podelitvi nagrade Zlato zrno 2011
Narodni dom v Trstu, 17. junija 2011

Tako kot je človek oblečen v lastno kožo, je tudi vsako naše dejanje, vsako naše početje odeto v sedanjost. Sodobnost kot odmerek bivanja, čas med minulim dogodkom, med izkušnjo z včerajšnjim – in med želelnim naklonom v čas prihodnosti, v čas zasnov in prenovitve. Res, sedanjik se nam kot koža tesno prilega! Včasih imamo občutek, da nas utesnjuje, da smo v njej preveč izpostavljeni dolgim rokam družbe, omejeni od njenih kriz, uboštva njenega duha, predvsem pa slepilnih manevrov, s katerimi si prilašča naš osebni čas in našo moč, naše znanje, svobodo.
Za ustvarjalčevo kožo je značilna občutljivost, saj je ovojnica za ambiciozni ego; a ta koža je tudi varovalna membrana za človečnost posameznika našega časa, za njegov individualistični trenutek v družbeni danosti. Je čutilo posameznika za nežne dotike in zadnja pregrada pred odtujitvenimi poseganji v zasebnost. Ta po-sebna za-sebnost je plodni vrt biotske raznovrstnosti človeškega sveta. Raznovrstnost osebkov, ki dihajo naš tukaj in zdaj.
V vsakem umetniškem dejanju je zrno, zlato zrno svobode, ki si jo ustvarjalec privošči v odnosu do spon preteklosti in spon družbene sivine vsakdanjika: da bi s tem ohranil svojo izvirnost, enkratnost in da bi v svoje časovno okolje, v to ozko kožo družbene danosti vtisnil svoj pečat, svoj biserni strdek, ki pričuje o strasti in radosti bivanja in dela.
Nagrade Zlato zrno za mlade slovenske umetniške zagnance si niso izmislili trgovci z novci ali bančnki s svojimi finančnimi merniki in indeksi – da bi si oprali z njo roke. Niti ni zrasla na zelniku politikov, javnih rodoljubcev, ki se sicer radi postavljajo na odre in pred snemalne kamere z duhovnimi samorogi, nesmrtnimi umetniki. Niti ni nagrada vaba za zviševanje reitinga naših medijev: ti imajo že šport, vreme in črno kroniko v ta namen.
Zlato zrno je nastalo na osnovi plemenite zapuščine, ki so jo v spodbudo osamosvojitvenih teženj po znanju, veščini in vizijah pri mladih namenili v Tončičev sklad zdravorazumski ljudje. Nastala in oblikovala se je skozi prva štiri leta kot gesta umetniško kreativnih oseb ali umetniško senzibilnih spremljevalcev, da bi spoznavala in podpirala mladostni preboj tako v naših kulturnih ustanovah kot pri posameznikih: doma ali v velikem svetu. V tem je smisel Zlatega zrna! Seveda zaznavamo nekaj solidarnosti pri naši bančnih in finančnih ustanovah – a veliko veliko manj, kot bi jo slovenska krizantema – razpoznavni znak in znak samozavesti v gumbnici obubožanca ! –  zaslužila. Pri politični „eliti“ ni naša pobuda naletela ne na bev ne na mev. Morda bi zaznali pri njej le kako nagrajevalno oponašanje. Še najbolj stojijo ob strani našim prizadevanjem za pomladitev umetniških zvrsti naši mediji: a kaj, ko so tako krajinsko omejeni v svojem občinstvu in preslabo opremljeni s strokovnimi publicisti, da bi našim ustvarjalcem tudi pozneje lahko kritiško sledili.
Podeljevanje Zlatega zrna pomeni Tončičevemu skladu setev. Z nagrajevanjem ne izpostavljamo poudarjene slovenskosti ne drugih identitetnih poslanstev v ustvarjanju: našemu zrnu gre predvsem za avtentično, polnokrvno brstje novih generacij, za mlado kožo na sedanjiku naše skupnosti. Ta avtentičnost bo vam, mladim slovenskim likovnikom, glasbenikom, besedovalcem v knjigi, z odra ali z ekrana, v multimedialnih izraznih stvaritvah, arhitekturi in kar je še takega – omogočilo, da se boste počutili v lastnem sedanjiku doma: sproščene in cenjene obenem. Tako bo tudi starejša umetniška generacija zaznala, da je v navezi z vami, da je njeno delo osmišljeno, četudi podvrženo vašemu oporekanju in vašim ustvarjalnim presežkom.
Najhuje bi bilo, če bi vaš kreativni zagon ne našel ne tal ne odmeva. A zdaj smo tu, drug ob drugem v narodni koči strica Toma (tako bi bilo mogoče še najustrezneje reči temu krhlju Fabianijeve palače, ki je bila Slovencem dodeljen: a le ob delavnikih do 19. ure!). Pa kaj, Slovencem nam je pohlevna skromnost pisana na kožo! – A danes je slovesnost podeljevanja priznanj in nagrade – in vsaj zagodrnjamo lahko prav zaradi poguma in samozavesti, ki nam jo vlivajo mladi. Naj jim gre ob tej priložnosti le še toplo naročilo: Bodite samohodci – avtentični samonikleži v tem, kar ustvarjate: tako boste zagotovili vaši/naši družbeni sredini kisik, umetnosti pa vlogo očiščevalnega plamena, ki sveti – iz roda v rod, iz veka v vek! Iz enih rok – v rock & roll!

Marko Kravos
predsednik Tončičevega sklada

Razglasitev dobitnikov štipendij in podpor
Dijaški dom Srečko Kosovel, 14. januarja 2011

Dobitniki štipendije v znesku 1500,00€ za akademsko leto 2010/2011 za podpore rednim študentom, ki so vpisani v dodiplomske in podiplomske visokošolske študijske programe

ANA KOŠUTA
redno vpisana v tretji letnik univerzitetnega študijskega programa Športna vzgoja na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani.

TADDEA DRUSCOVICH
redno vpisana v tretji letnik na ALUO – Akademija za likovne umetnosti Univerze v Ljubljani, smer vizualne komunikacije.

SARA ZUPANČIČ
vpisana v prvi letnik rednega študija: Muzikologija, 1. stopnja E na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.


Dobitniki podpore v znesku 800,00€ za akademsko leto 2010/2011 za podpore rednim študentom, ki so vpisani v dodiplomske in podiplomske visokošolske študijske programe

IVA PERTOT
redno vpisana v drugi letnik Inženirske fakultete za elektroniko na Univerzi v Trstu.

MANJA KOŠUTA
redno vpisana v drugi letnik na Fakulteti za humanistične študije  Univerze na Primorskem v Kopru, študijski program: Medijski študiji.

MARTINA GIOVANNINI
obiskuje drugi letnik podiplomskega študijskega programa Konferenčnega tolmačenja Visoke šole za tolmače in prevajalce v Trstu, smer prevajanje in tolmačenje.

DAJANA KOČEVAR
redno vpisana v drugi letnik podiplomskega študija za doktorat na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, smer literarne vede, študijski program: Italijanska kultura na slovenskih tleh v 18.stoletju.

MONIKA LUCAS
redno vpisana v drugi letnik na Filozofski fakulteti Univerze Ca’Foscari v Benetkah, študijski program: Antične vede: literatura, zgodovina in arheologija.

MARTIN PERIC
redno vpisan v drugi letnik Ekonomske fakultete Univerze v Trstu, študijski program: Mednarodna ekonomija.

JURIJ KLANJŠČEK
redno vpisan v drugi letnik Filozofske fakultete Univerze v Trstu, oddelek za zgodovino, študijski program: Sodobna zgodovina.

JURE KOPUŠAR
redno vpisan v tretji letnik na AGRFT – Akademija za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.

Nagovor ob podelitvi štipendij in podpor 2010/11
Dijaški dom Srečko Kosovel, 14. januarja 2011

Sklad Tončič je združba ljudi, ki upravlja z zapuščinami uglednih mož in družin: njen osnovni smoter je spodbujanje izobrazbe in njene uveljavitve v naši družbi ter s podporami izkazovati solidarnost do socialno šibkejših v naši skupnosti, med Slovenci v Italiji.
Torej naš cilj predstavlja razum, še bolje razumništvo, nosilci razuma, ki so za vsako družbeno skupino plast, preko katere se skupnost vključuje v civilizacijske tokove današnjega sveta in ob tem ohranja svoje izvirne identitetne poteze, svojo fiziognomijo.
Vsem letošnjim prejemnikom podpor in štipendij iskreno želim, da bi se pri nabiranju znanja, pri njegovem pomnjenju in izrabi izkazali in si tako zagotovili primerno mesto in vpliv v domačem ali kakem drugem okolju – saj vemo, da je znanje danes vnovčljivo predvsem v planetarnih razsežnostih in le tako se lahko tudi razvija in išče v neznano, v presežno!
A prav ta neznani, neprehojeni svet je na vseh področjih znanja in ustvarjanja nedosegljiv le z veščinami razuma: z znanjem namreč stopicamo v že znanem: naš svet pa je potreben prenavljanja, večnega lova za boljšim, bolj skladnim razmerjem med naravo in kulturo človeka.
Pri tem je poleg razuma potrebno še srce, v katerem gnezdijo želje, sanje, čustva, etični sistem, predvsem pa domišljija, inventivnost, brez katere naš um ostaja pri tleh in se vrti le okrog svoje osi.
Torej pazite, da ohranjate tudi v prsih bogat nabor duševnih veščin, svojo senzibilnost in iznajdljivost, svoje navdušenje in svoj odpor do zgrešenih, topoumnih zablod. Srce, skratka!
In poleg glave in srca se je treba ogledati še kam; nekoliko pod njima : seveda pod popkom. Torej tam, kamor krščanski moralizem noče niti pogledati, rasejo pri človeku noge (pri pticah je drugače – njim rasejo kar naravnost iz srca!). Želim vam, dragi mladi prijateljice in prijatelji, da bi vas zanesljivo nosile križem po svetu, da bi na njih zanesljivo lovili ravnotežje (zato imamo po dvoje nog!) med plemenitim in jalovim, zlim: med osebno rastjo in osvobojenostjo ter utesnjujočo “službo” neogibnemu, banalnemu vsakdanjiku.
Predvsem pa, da bi vas te noge spet in spet vračale k svoji rodni sredini, pod domači krov, v domače gnezdo: da se bo ponašalo z vašim perjem, da se bo z vašo pomočjo dvignilo iz zanemarjenega ždenja v plitvinah manjšinskosti. Da boste s svojim ugledom in intelektualno svežino pridali kako slamico v naše gnezdo. V gnezdo, ki smo ga prejeli od prejšnjih rodov in ga je potrebno ves čas dopolnjevati, posodabljati, da bo pričevalo iz roda v rod o tem, da smo bili, da smo in da bomo v svoji spremenljivi a prepoznavni identiteti še naprej zakoreninjeni in doma. Da je ta naš dom ena izmed malih zvezd na utripajočem nebu humanoidnega univerzuma.
Tončičev sklad s svojo premišljeno potezo – s štipendijami in podporami študirajoči visokošolski mladini – dodaja slamico, da se bodo nove generacije preživele in se razpeljale. A tudi zrasle ob zavesti, da je gnezdo mnogo večje od osebne kariere, od utesnjujočih zahtev sodobnih znanstvenih inštitucij, ki vpregajo vsako področje v voz gole produktivnosti in kompetitivnosti. Brez gnezda bi se odtujili svoji človeški ozemljenosti, toplemu razmerju med zgodovino in upanjem v bodoče rodove.
Na vaši poti in na vašem vračanju domov torej vso srečo: veliko veliko uspehov in osebnega zadoščenja!

Marko Kravos
predsednik Tončičevega sklada