Slovenski visokošolski sklad Sergij Toncic

Razglasitev nagrajenca in podelitev štipendij
Narodna in študijska knjižnica, 19. decembra 2008


ANA KOŠUTA
Dobitnik štipendije za akademsko leto 2008/2009 za izobraževanje po dodiplomskem programu Fakultete za šport v Republiki Sloveniji.

VESNA BAJC
Dobitnik štipendije za akademsko leto 2008/2009 za pridobivanje specializacije za poučevanje na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Furlaniji Julijski krajini po podiplomskem programu SSIS.

JANA JARC
Dobitnik štipendije za akademsko leto 2008/2009 za pridobivanje specializacije za izobraževanje za poučevanje na osnovnih šolah s slovenskim učnim jezikom v Furlaniji Julijski krajini.

Razglasitev nagrajenca in podelitev nagrad
Narodni dom v Trstu, 20. junija 2008

Nominiranci

MARTIN TURK filmski ustvarjalec
dobitnik nagrade zlato zrno 2008



Martin Turk je tržaški filmski ustvarjalec, ki se je po študiju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo udomačil tudi v Ljubljani. Nagrado  Zlato zrno prejema za dvoletje 2006-2008, v katerem je po študijskih in pripravniških letih kot filmar dosegel avtorsko zrelost.
Leta 2003 je bil Turk dobitnik Univerzitetne Prešernove nagrade s filmom Izlet, s katerim je posegel po številnih nagradah tudi drugod po Evropi. Leto po diplomi, ki jo je opravil 2004., je sodeloval kot prvi pomočnik režije pri zadnjem filmu Matjaža Klopčiča Ljubljana je ljubljena, v enaki vlogi je soustvarjal leta 2006 celovečerni film Inštalacije ljubezni režiserke Maje Weiss. Velika šola se je za mladega filmarja začela že veliko prej, v letu 2000, ko je kot asistent sodeloval z režiserjem Danisom Tanovićem pri njegovem filmu No Man’s Land.  
Na Festivalu slovenskega filma 2006. je bil Martin Turk nagrajen z vesno za najboljši slovenski kratki igrani film Rezina življenja. Gre za izsek iz življenja para, v katerem se prepletajo čustvena resničnost, neuresničena želja in ljubosumje. Leta 2008 je bil film Martina Turka Vsakdan ni vsak dan uvrščen v redni program festivala v Cannesu. S kubističnim pristopom simultanih, v filmu seveda zaporednih prizorov ene zgodbe, odkrije režiser optično raznolikost nevsakdanjega človeškega dogodka.     Martin Turk se je v zadnjih letih uveljavil kot avtor natančnega vizualnega posluha, ki mu ni tuj žanrski prijem, a ga uporablja za razkrivanje človekovih duševnih stanj, čustvenih razmerij in družbenih odnosov. Kot scenarist in režiser oblikuje v svojih filmih zgodbe, okoliščine in like s senzibilnostjo in prečiščenostjo, pri tem pa vnaša v slovensko filmsko kulturo navdih iz romanskega in sredozemskega sveta.


Riccardo Baldassarri fotografija in design

V letih 2007-2008 se je Baldassarri izkazal s številnimi fotografskimi kolekcijami in tiskanimi in elekronskimi publikacijami, objavljen je na vrsti spletnih strani na internetu, sodeloval je na  številnih likovnih razstavah in multimedialnih dogodkih.
Fotograf in oblikovalec Riccardo Baldassarri je obdarjen z občutljivim očesom in nemirno radovednostjo. Naš čas opazuje in beleži skozi usedline preteklosti in prebliske sedanjosti. Predan je digitalni tehniki in aktivno angažiran v iskanju novih pogledov na svet ter novih izraznih možnosti umetniškega odzivanja na sedanjost, celo njenih marginalnih pojavov v nekakšnih ekstremnih strdkih, ob tem pa nam s svojo navdušujočo zagananostjo ponuja nov pristop do razumevanja enigmatičnosti našega časa.


Nikla Petruška Panizon gledališka igralka

Imenovanje temelji na vidnejših vlogah iz zadnjih dveh gledaliških sezon: Arlette v Pahorjevem Spopadu s pomladjo, Zaum/Didaskalija v Pasolinijevem Svinjaku, Maša v Erdmanovem Samomorilcu in Tonette v Molièrovem Namišljenem bolniku.
Nikla Petruška Panizon, članica igralskega ansambla Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, je v zadnjih dveh letih oblikovala vrsto vlog-likov, s katerimi je stopila k samemu vrhu svojega izpovednega izraza, od koder se odstirajo poti k še večjim dosežkom. Njeno delo temelji na inteligentni razčlembi likov, ki jih upodablja in na iskrenem iskanju znotraj lastne življenjske in odrske izkušnje. Soočanje z raznolikimi režijskimi poetikami in žanri vodi Niklo Petruško Panizon k vse bolj avtentičnim interpretacijam, ki jih zaznamujejo prefinjena psihološka razsežnost, ironija in humor.


Patrick Quaggiato skladatelj

Quaggiatov skladateljski opus, okr. dvesto zborovskih, komornih in orkestralnih skladb, je objavljen v petih zbirkah in v reviji Naši zbori. V zadnjem času se je predstavil s kantato v počastitev Alojzu Gradnika in skladbo, posvečeno Mateju Boru. Komorni zbor Ipavska je leta 2006 prejel dvoje nagrad za izvedbo njegovih skladb, mladinski zbor Državne zborovske Federacije Feniarco pa je lani na turneji po Italiji izvajal štiri njegove skladbe.
Petindvajsetletni goriški skladatelj, dirigent, pevec in tolkalist Patrick Quaggiato že sodi med zanimive predstavnike nove generacije slovenskih skladateljev. V svojih stvaritvah razvija lastne stilne značilnosti, ki temeljijo ali so v dialoškem razmerju z glasbeno tradicijo. Opazna je kompozicijska rigoroznost, ki jo odlikuje naravna, neakademska in neafektirana govorica. Eksperimentalna tveganja so smotrna in povezana s sporočilim nabojem skladbe, raznolikost prijemov pa izpričuje njegovo raziskovalno zvedavost in ustvarjalno energijo. Quaggiatov ugled potrjujejo številna naročila, snemanja in objave njegovih skladb ter izvedbe zborovskih del.

Nagovor ob podelitvi nagrade Zlato zrno 2008
Narodni dom v Trstu, 20. junija 2008

Smo na tem svetu, v tem prostoru, v tem času, kolikor se tega zavedamo. Kolikor smo nabiti z energijo, ki seva v prihodnost in predstavlja za naše človeško okolje sled na prehojeni poti, pa tudi nakazuje preživetvene možnosti posameznika in skupnosti v prihodnje. Od take moči so od nekdaj izgorevali pojavi v družbi, ki jim po domače pravimo umetniki. Ki predstavljajo kritični domet duha prav zato, ker so nekoliko čudni v svoji zagnanosti preko roba zdrave pameti in vsakdanjega spretnjakarstva.
To so umetniki nekdaj in danes. Vsak na svojem področju.
Zdi se, da so ustvarjalci, ki se danes na našem koncu, v naši deželi in s predznakom slovenstva predajajo svojim ambicijam in sanjskim vizijam, še posebno nori.
Globalizirani svet okrog njih – in okrog nas – je strašen v svojih posedovalnem nasilju, v svoji nemoralni razporeditvi moči nad viri hrane, energije, znanja, komunikacij, zdravja. Evropo zagrinja malodušje in tone v demagogijo in obskurantizem, z Italijo v prvi vrsti. Mali slovenski mikrokozmos, ki mu ponekod še pravijo zamejski Slovenci, prav tako tone v gospodarsko, politično in družbeno recesijo. To pa ni posledica tuje zagate duha, ampak predvsem lastne malomarnosti.
Naš mali svet: naše časopisje in ostali mediji, naša politika naše izobraževalne in ostale inštitucije, na katerih sloni sedanja in prihodnja kohezivnost skupnosti, pa tone v drobnjakarstvo, folklorizem, golo verbalno postavljaštvo – brez odnosa do velike kulturne zapuščine Trsta, Gorice, Špetra  – in je brezskrbno do pogojev dela novih rodov, ki se drznejo mimo materialne in zaposlitvene varnosti investirati svoje moči in svoj talent v – iluzije. In tako v naših medijih ni kritiškega spremljanja umetniških zvrsti in rasti posameznikov; nikjer profesionalno vodene organizacijske mreže, ki bi razporejala, spodbujala, uveljavljala v socialni sredini in v svetu umetniška dela naših ustvarjalcev, tako kot povsod po svetu: z galerijo, revijo, založbo, koncertno – konferenčno dvorano in multimedialno agencijo.
Naši ustvarjalci so in bodo rasli, kolikor jih bo njihova sredina sprejemala, jemala v obzir s spoštovanjem kot sol naše prihodnjosti, sled našega izvirnega načina bivanja na tem robu.
Politika, gospodarstvo, komunikacije, denarništvo, vse to so prazne posode, votle prikazni, ki ne zagotavljajo kvalitete življenja – pa še vsak čas znova zapadajo v krizo ali stagnacijo, ki je posledica vsakršnega amaterizma, še bolj pa pritlehne sprijaznjenosti, da je pač treba živeti iz rok v usta.
Kvaliteto življenja predstavlja presežna vrednost duha, ki ljudi povezuje in jim daje upati, da njihova specifika, njihova identiteta, da njihov pojav ni nekaj povsem obrobnega, ampak da je zvestoba avtentičnemu in izvirnemu načinu bivanja smiselna in pogoj za preživetje slovenske identitete v teh krajih, pa tudi vsega našega planeta – kot planeta mnogoterih človeških obrazov, jezikov, izrazov –  in iluzij!
Sami, in vsak posebej, si moramo pogledati v obraz in se napotiti proti trajnejšim razvojnim vrednostim.
Tak poskus predstavlja tudi nagrajevanje mladih umetnikov. Nastal je iz nelagodja starejših ustvarjalnih rodov, ko so začutili malomarnost družbene sredine do te identitetne dimenzije, ki predstavlja našo samozavest, samozavedanje in perspektivo. Ko smo zaslutili, da bo ali da že je tudi naše delo v marsičem izviselo v prazno, da se zožuje tudi naš manevrski prostor, če ne bo mlajših generacij, ki bodo po svoje, morda tudi mimo ali proti nam obnavljale vitalne energije okolja, ki jih je rodilo.
Pretresljivo je za umetniškega ustvarjalca spoznanje, ko se ozreš okrog sebe in se vprašaš: Dove tornare – kam domov? V obubožano, osramočeno bajto s spokopanimi temelji in vdrto streho, ki je je samo še groteskno pročelje, samo še etnografska kuliserija?! Krog in krog pa karmarsko rodoljubje in rodoljubno kramarstvo.
Kdaj bomo spet doma v “narodnem domu” naših umetniških prednikov in naših ustvarjalnih naslednikov?!
Zasejali smo zlato zrno, da nam spet obudi iluzije. Naj bodo novi, mladi zanesenjaki vsem nam tudi zrno soli, ki zaboli na rani, a daje okus vsakdanjemu kruhu.

Marko Kravos
predsednik Tončičevega sklada