pavle merku (1927-2014)

 

 

 


















 

 


 

Ugasnil je.

Vest o smrti Pavleta Merkuja, skladatelja, jezikoslovca, etnomuzikologa, književnika prižiga iskre spomina na njegova dela, ki so vpisala njegov ustvarjalni žar na nebo našega časa in prostora. Čas, ki se je kdaj zgostil v ekspresivno glasbeno govorico Kačjega pastirja (1976) ali se sprostil ob ljudskih melodičnih predlogah iz Benečije ali Rezije, kdaj drugič v ljubečem zbiranju in znanstvenem objavljanju Ljudskega izročila Slovencev v Italiji (1981) ali v z veliko slavistično akribijo objavljenih Slovenskih plemiških pismih Marenzi – Coraduzzijevih (1980). S skladateljskim delom in slovensko besedo ni prestopil le praga tržaškega Verdija, pač pa je doživljal izvedbe na vseh kontinetih sveta.

Slovensko izročilo v besedi, glasbi, v krajevnih ter osebnih poimenovanjih, ki ga je v pasu ob zahodni meji zbiral in se vanj poglabljal, mu ni predstavljalo le dokaz etnične prisotnosti, ki jo je treba kot javno dobro zavarovati, ji omogočati živo okolje in dialog. Ob tem ga je ta naša dediščina tudi osebno nadihovala s svojo preprostostjo in človečansko pristnostjo, na katerih je tudi sam temeljil svojo umetnost in odnos do sodobnih ustvarjalnih tokov. Za to svoje ljubezen je leta 2001 kot prvi prejel Štrekljevo nagrado.

Njegov opus, pa tudi Merkujev življenjski in umetniški credo so bili deležni primerne in nadrobne pozornosti februarja letos, ko je umetnik prejel za življensko delo Prešernovo nagrado. Takih pomembnih potrditev njegovega dometa, dela, genija in delovne zagnanosti je bilo tudi prej že nekaj, ne nazadnje sprejem v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, najvišjo ustanovo ustvarjalnega duha. Zaradi te javne pozornosti nam je njegov lik ob sklepu njegove poti izrazit in še sveže pred očmi. Upajmo, da tak ostane še dolgo dolgo.

In vendar je treba izpostaviti še njegovo javno vlogo v našem prostoru. Odigral jo je kot profesor slavist na tržaški gimnaziji, kot glasbeni urednik na tržaškem radiu, kot občutljiv in odgovoren intelektualec, zavezan večnacionalni podobi našega mesta, dialogu in spodbudnemu razmerju med identitetami in individualnimi osebki. Vloga, ki mu je bila pisana na kožo že v družini, saj se je rodil slovenskemu očetu in italijanski materi, njegove rodovne veje pa segajo kar na široko v srednjeevropski prostor. Kar je vedno jemal kot vir samozavesti, ponosa in skrbi za vsakršno drugačnost pri sebi in pri drugih.

Najlepše se je to izkazalo pred 30 leti, ko je z neverjetnim povezovalnim ognjem prav Pavle Merku zastavil Skupino 85, v kateri se je zbral trop samohodcev, ki se sicer v samem mestu ni nikoli srečeval, kaj šele da bi zastavil moči, da bi se skupaj prebili iz zakotja in mraka: Tomizza in Magris, Spacal in Palčič, Pahor in Rebula pa Spadaro, Paolo Vernier, Marko Pozzetto, Guagnini, Slataperjeva nečakinja, Poldini, Pavel Fonda, Dedenaro, Nieder in kar je še takih... Vse te in še veliko drugih je povezal in vpel v Skupino prav Merku s svojo verodostojno človeško širino, družabnostjo in etično opredeljenostjo do sprotnih političnih nemarnosti in družbenih zadreg: Merkujeva Skupina 85, ki je ob potrebi nastopila z odločnimi stališči, n.pr. ob sestavljanju zakona za Slovence v Italiji.

Tudi zato je bil Pavle Merku deležen visokega odlikovanja, srebrnega znaka za zasluge za narod, ki mu ga je podelil predsednik Republike Slovenije 2001.
Ob prejemu Prešernove nagrade je Pavle Merku naglasil, da svojo luč, svojo skrinjo ustvarjenega s hvaležnostjo predaja svojima otrokoma, Jasni in Andru. Obema je vtisnil tudi svoje vrednote in ustvarjalne nagibe, s katerimi se v življenju dejavno, uspešno uveljavljata. In jima je bil oče za to izbiro iskreno hvaležen.

Seme Pavleta Merkuja nosim tudi sam. Bil mi je profesor slovenščine na slovenskem klasičnem liceju, ko je še poln sveže vednosti, ki jo je prejel od velikih učiteljev na takratni slavistiki v Ljubljani, prenašal ljubezen in znanje na svoje dijake. Bil mi je zanesljiv in neprecenljiv avtor, ko je svoja dela objavljal pri Založništvu tržaškega tiska - ob vrsti historično lingvističnih in etnografskih tudi kako spominsko (Poslušam, 1983, Pajčevina in kruh, 1987) ali muzikološko izdajo. Bil mi je rahločuten literarni mentor in spremljevalec, kritičen bralec vse od dijaških časov do zadnjih let in dni, ko smo se kdaj zbrali mlajši rod tržaških ustvarjalcev ob njem, ob kozarcu vina. Bolj ali manj redno, a vedno z visokoletečo privrženostjo ustvarjalnim izzivom sredi vse bolj sploščene vsakdanjosti, vse večje odtujenosti današnjega človeka.

Ves ta čas mojega druženja z njim, vse od druge polovice petdesetih let prejšnjega stoletja do današnje trpke vesti sem lahko pri Pavletu Merkuju občudoval njegovo zvedavost ob ustvarjalnem delu, neobičajno veselje ob pojavu novega talenta, novega sopotnika v bližini, ob njegovi veri v obnovljive moči srca, v nekvarljivost človekovega etičnega čuta, v obstojnost duhovnih umetnin.

Njegova dela, duhovni dediči, v katerih tiči njegovo seme, njegova življenjska drža bodo trajna sled za plemenito osebnostjo in visoko znamenje na križpotju našega sveta.