arhiv dejavnosti

 

 




























































































































 

Razglasitev nagrajenca in podelitev nagrad
Narodni dom v Trstu, 22. junija 2015


O nominacijah za nagrado Zlato zrno 2015

Zlato zrno, nagrada za mlade slovenske ustvarjalce iz Dežele Furlanije Julijske krajine, ki jo letos že šestič podeljuje Sklad Sergij Tončič v Trstu, je bila tudi letos na dosegu štirih nominiranih. To so: zborovodkinja in skladateljica Petra Grassi, gledališki igralec Jure Kopušar, režiser in pisatelj Igor Pison ter skladatelj in tolkalec Patrick Quaggiato. Tako se je odločila žirija, ki jo sestavljajo Aleš Doktorič, Poljanka Dolhar, Katja Kralj,  Marjan Kravos in Marko Kravos. V utemeljitvah je izpostavljeno, kako so nove ustvarjalne osebnosti v zadnjih dveh letih oživljale kulturni utrip našega prostora in ga obenem izzivale s preseganjem kalupov in ljubiteljske samozadostnosti v umetnosti. Na slovesnosti v Narodnem domu v Trstu je bil razglašen dobitnik letošnje nagrade Zlato zrno, ki prejme umetniško oblikovano kocko – znak igre na srečo in tveganja – in denarni znesek. Prav tako so bili tudi nominiranci deležni listine s priznanjem in denarno spodbudo za svoj opazni ustvarjalni dosežek. Prireditev je s svojim nastopom obogatila hornistka Jasna Komar, ki je za svoje izredno ustvarjalno uveljavitev v svetu prejela Zlato zrno leta 2013. Ob govoru predsednice Tončičevega sklada Marije Pirjevec, je podpredsednik Marko Kravos kot običajno v svojem nagovoru razgrnil razmislek o ustvarjalnem okolju, pogojih za delo in uveljavitev novih generacij slovenskih ustvarjalcev pri nas. V Narodnem domu v Trstu se je tako odvijal v ponedeljek, 22. junija ob 17.00, praznično "kresni" trenutek, ko se je izkazala pozornost občinstva in medijev do izrazitih prebojnih dosežkov na domači in mednarodni sceni naših mladih entuziastov v obdobju zadnjih dveh let - ter priložnost, da je topel domač aplavz spodbudil letošnje nominirance in nagrajenca Zlatega zrna 2015.


Zlato zrno 2015 prejme režiser in pisatelj
Igor Pison.



Z diplomami in denarnimi spodbudami so odlikovani: Petra Grassi, Jure Kopušar in Patrick Quaggiato.

Nominiranci

Nominiranci prejmejo diplomo s priznanjem in 500 evrov, eden od njih, nagrajenec, pa umetniški predmet, delo Benečanke Luise Tomasetig, in znesek 2000 evrov.

Igor Pison režiser in pisatelj
dobitnik nagrade zlato zrno 2015
Igor Pison, 1982, režiser in pisatelj, je v zdnjem času z umetniško pretanjenostjo in zrelostjo pritegnil pozornost. Njegove odrske postavitve odražajo obvladovanje dramske in odrske snovi, pozornost do sporočilnega naboja v besedilu, do detajlov v njem ter se samozavestno lotevajo temeljnih dramaturških vprašanj. Vse to pričuje o Pisonovi osebnosti, ki se je oblikovala v širšem evropskem prostoru in v osebnih razgledih in navezah z novo generacijo ustvarjalcev. Dramatizacija in režija Angela Pozabe Maje Haderlap v ljubljanski Drami leta 2013, postavitev na oder komponiranega avtorskega besedila Trst, mesto v vojni v Trstu leta 2014, režija Brkanovićeve opere Ekvinocij v Narodnem gledališču v Zagrebu marca 2015  predstavljajo izvirno izkušnjo za sodobno dramsko in operno gledališče, ko izpostavljajo skrb za stik z občinstvom ob vprašanjih našega časa.
Njegova knjiga kratke proze Zasilni izhodi, Trst 2013, bralca prepričljivo uvede v razmršeni čas mlade generacije, ki se je znašla pred zaprtimi vrati: predstavlja obetavno napoved in svežo pisavo v t.im. tržaški književnosti.

Petra Grassi
zborovodkinja in skladateljica
Petra Grassi, pianistka, pedagoginja, zborovodkinja in skladateljica je na svoj talent opozorila že pred petnajstimi leti, ko je v klavirskem duu s sestro Veroniko začela osvajati pomembne nagrade, nato je svojo glasbeno izobrazbo nadgradila s študijem zborovodstva in kompozicije. Na vseh področjih je požela razveseljive uspehe, ki so presegli lokalno dimenzijo in obetajo še veliko presenečenj: zborom, tako mladinskim kot odraslim, se posveča z navdušenjem in strokovnostjo, v kompoziciji pa dokazuje izvirnost in domiselnost. Z Dpz Kraški slavček-Krasje je leta 2013 osvojila dve zlati plaketi na mednarodnem tekmovanju v Bad Ischl (Avstrija), februarja 2015 je prejela prvo absolutno nagrado ter nagrado za najmlajšega dirigenta na državnem tekmovanju v Arezzu, podoben uspeh je zabeležila v aprilu v Benetkah na 15. mednarodnem zborovskem tekmovanju „Venezia in musica“.

Jure Kopušar gledališki igralec
Jure Kopušar, gledališki in filmski igralec, ki je zrasel iz tržaškega Studia ART in diplomiral na AGRFTV v Ljubljani leta 2012, nenehno plemeniti svoj igralski talent in interpretativno strast. Obvladuje ju pod narekom režijskega koncepta, a tudi osebne vestne gradnje gledališke iraznosti. Ta pride do veljave ob iskanju kompleksnega nagovarjanja občinstva, pri tem pa ne opušča elemntarne govorice, ki temelji v goli človečnostji igralca samega. V zadnjih dveh letih se je izkazal z liki v odrski postavitvi ekspresionistične poezije Mirana Jarca v ljubljanskem Gleju, Ni obale, ni; v provokativnem Cafè Dada v MGL leta 2014 ter 2015. na odru SSG v Trstu kot župnik v Cankarjevih Hlapcih z novim interpretacijskim ključem do te vloge.
Kopušarja odlikuje glasovni nastavek z velikim razponom - od krika do šepeta, izrazno nabit je v telesni in mimični govorici. Njegov nastop na odru zato zaznavajo tako kritika kot gledališko okolje in publika.

Patrick Quaggiato skladatelj in tolkalec
Patrick Quaggiato je že od otroštva navdušen zborovski pevec, svoj glasbeni talent pa je vzporedno razvijal na različnih področjih: diplomiral je kot tolkalec in se začel ukvarjati z dirigiranjem, tako zborovskim kot instrumentalnim. Raznoliki izzivi so ga usmerili tudi h kompoziciji, kjer je svojo ustvarjalnost najlepše izrazil v vokalni, nato pa tudi v instrumentalni glasbi. S tankočutnim posluhom do teksta je znatno obogatil zborovsko literaturo in postal nepogrešljiv soustvarjalec goriškega kulturnega prostora, pomembna priznanja pa je dosegel tudi v širšem, mednarodnem okolju. Med zadnjimi dosežkimi gre omeniti nagrado za noviteto na regijskem tekmovanju otroških in mladinskih zborov v Novi Gorici l.2013, nagrado iz leta 2014  za najboljšo noviteto na slovenskem državnem zborovskem tekmovanju Naša pesem v Mariboru ter izvedbo njegove kompozicije za tolkala na osrednji Prešernovi proslavi v Ljubljani.

Nagovor pred razglasitvijo Zlatega zrna 2015
Narodni dom v Trstu, 22. junija 2015

Preden podelimo častne listine in slovesno imenujemo mladega ustvarjalca, ki je postal šesto Zlato zrno, bom še sam izustil nekaj besed. Ne bodo pridigarske – ne do mladih umetnikov ne do javnosti. Rad bi le dal duška svojim dvojnim čustvom.
Na eni strani se v meni preliva zadoščenje, ker videvam izza nas, ki smo se predali umetniškemu početju pred toliko leti, kako se zapolnjujejo vrste čistokrvnih sanjačev in visoko ambicioznih graditeljev duhovnih gradov. Vaše nove stvaritve in poustvaritve, vaši drzni prestopki v postopkih ustvarjanja ne kažejo samo na vaš domet. Osmišljajo tudi tradicijo, osmišljajo in izzivajo generacije, ki smo pred vami zagrizli v vsakdanjo povprečje in rinili po brezpotjih proti presežnemu. – Vse bolj smo ovešeni z leti, s kako zdravstveno tegobo, in večkrat smo tudi v dvomih o smislu in o aktualnosti zdajšnjih lastnih umetniških dejanj. Pogled na vaše delo, na kipečo energijo, vašo predanost, vztrajnost, pogum in strast poganja tudi nam kri po žilah. Vi sami ste nam življenjska nagrada, saj nas navdajate z zavestjo, da predstavljajo naša pisava, naša glasba, naše likovne, odrske in še katere stvaritve humus, iz katerega rase znova - nova slovenska prepoznavnost in da ste živa snov, ki obnavlja kohezivne silnice v naši skupnosti: v skupnosti, ki ni več na prostor, na ozemlje vezan skupek ljudi, ampak jata ptic na oblakih skupnega jezika, kulture, sočutja in odgovorne zavzetosti za prihodnost.
Tak vzneseni glas roga se mi oglaša ta čas v srcu (uglašen tudi na Jasno Komar!).
Kot mi po drugi strani para ušesa alarmni pisk, ko videvam, kako je v našem okolju veliko neprijaznega, sklerotiziranega, celo strupenega do vseh, ki imajo krila, pogled, ki so nosilci sprememb in soočenja z velikim svetom in usodnimi vprašanji našega časa. Ne mislim le na pomanjkanje ključne infrastukture, čeprav ta siromaščina bode v oči - n.pr. že to, da po dveh letih v mojem mestu še ni mogoče kupovati slovenskih knjig, likovnih stvaritev, glasbenih izdaj! V mislih imam še hujšo nemarnost: prepuščenost umetniške sfere zasebni, družinski pobudi in skrbi. Si bomo v gumbnico slovenske siromakove suknje vtikali šport, folkloristične dneve, kulinariko? Morda šope neživljenjskih diplom in masterjev - te plastične kreditne kartice za kratek čas in za virtualno človeškost!? Čemu krovne inštitucije, ti pokrovi, če jih ne skrbi, ali se v loncu kaj hranilnega in reprezentativnega skuha?
Bojim se še neumornega ideološkega deljenja, zavajanja in kupovanja duš, tudi umetniških duš, tako v malem kot v velikem merilu. Kar postaja od razbitem zrcalu evropske ideje vse bolj očitno in kar pelje svet v že znani vrtinčasti zli tok, kot smo ga doživljali v XX. stoletju.
In bojim se, da mreženje v umetniški sferi prispeva predvsem h kupovanju, medijskemu dušenju ali sprevračanju ustvarjalcev v blagovno znamko in prodajno blago. Kot da smo zamorčki v davnih časih: brez možnosti in pravice do upora in do svobode. Še najmanj pa do zatišnega miru, ki je kot kruh potreben za zbranost in samosvojo ustvarjalnost: ne pa trinoštvo profita, konkurenčnosti in vajeti finančniških kočijažev.

Dovolj soli. Hvala, dragi mladi - kolegice in popotni tovariši! - za vaše iskrivo in iskreno.

Marko Kravos, pesnik
podpredsednik Tončičevega sklada